Osovnikar: Kolajne mi pomenijo več kot priznanja

Ljubljana - Sprinter Matic Osovnikar, najhitrejši Slovenec na svetu, je bogatejši za še eno priznanje. V četrtek je po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije postal športnik leta 2006. Omenjeni naziv si je "pritekel" z bronasto kolajno v sprintu na 100 metrov v švedskem Goeteborgu meseca avgusta, kjer je postavil tudi nov državni rekord 10,14. Poleg vrhunskih dosežkov v atletiki pri svojih 26 letih uspešno zaključuje študij stomatologije, zato ne čudi dejstvo, da zanj rečejo, da "ima glavo na pravem mestu".

Škofjeločan Matic Osovnikar je eden najhitrejših Evropejcev in verjetno skorajšnji najhitrejši zobozdravnik na svetu. Pred osvojenim bronastim odličjem v Goeteborgu je že na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Moskvi na 60 metrov tekel odlično in z državnim rekordom 6,58 sekunde zasedel četrto mesto. S trenerjem Albertom Šobo ima pred seboj dva cilja - dobro uvrstitev na olimpijskih igrah v Pekingu in teči pod magično mejo desetih sekund.

Osvojene kolajne se športnikom bolj vtisnejo v spomin, to meni tudi Osovnikar. "Ko gledam tako nazaj in ocenjujem kolajno v Goeteborgu, moram reči, da si bom ta dosežek bolj zapomnil kot to podelitev. Dosežki so namreč tisti, za kar treniraš. Priznanje športnik leta pa je potrditev, da je za mano sanjska sezona. Tekmujem za kolajne na stezi in ne za priznanja," je v pogovoru za STA takoj po podelitvi naslova športnik leta povedal Škofjeločan, ki zaenkrat na srečo nima težav s poškodbami.

"Imam dobro sposobnost poslušati samega sebe, ne zaletavam se skozi zid, vem, da ne gre vedno za vsako ceno narediti treninga. Po drugi strani pa je res, da brez hudih treningov ob tej konkurenci ne moreš biti v vrhu. Do uspehov mi pomaga močna volja, znam se dobro kontrolirati na tekmah, živci me ne premagajo. Sicer sem imel že kar nekaj težav, vendar so bile manjše, ki me niso ovirale pri treningu. Ocenil sem, da moram razviti določene mišične skupine, da bo telo bolj enakomerno razvito, mislim, da mi je tudi ta stabilna konstitucija omogočila, da sem se izognil poškodbam. Lahko le upam in si želim, da bo šlo še naprej tako."

S trenerjem Albertom Šobo sodelujeta že dolgo, zraven je pri vseh njegovih največjih uspehih. "Menjava trenerja mi ne pride na misel, o tem bi razmišljal le, če mi ne bi šlo. Zaupam mu, saj me vedno dobro pripravi na tekmovanje, zaupanje je medsebojno, mislim, da sva zelo uspešna, z vseh velikih tekem sem se vrnil z uspehi," meni hitri stomatolog, ki na dan trenira med dvema in šestimi urami, včasih tudi več. "Nikoli še nisem računal koliko sredstev sem vložil v trening. Skušam pridobivati pokrovitelje, da mi pomagajo kriti del stroškov, sprva pa sem seveda vse vlagal sam s pomočjo družine. Brez moralne in finančne pomoči staršev ne bi šlo," dodaja Osovnikar.

Zaveda se, da svetovnega vrha najbrž nikoli ne bo krojil, je pa eden redkih belopoltih sprinterjev, ki je zgoščenemu vrhu povsem blizu. "Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi bil konstantno med najhitrejšimi sprinterji na svetu, saj je konkurenca zgoščena, vsi vedo, kaj morajo storiti za optimalen tek. Sam si vedno zadam cilj, da bom na najpomembnejši tekmi tekel kar najboljše in v Goeteborgu sem bil eden redkih, ki so tekli državni rekord. Mislim, da vem, kaj je potrebno narediti za kolajno, vsekakor pa je moja največja želja teči pod desetimi sekundami. Tudi s tem kot z osvojenimi odličji bi se lahko vpisal v svetovno zgodovino," meni slovenski sprinter, katerega dosežke so opazili tudi številni tuji kolegi in konkurenti, ki mu na podelitvah kolajn dostikrat izkažejo spoštovanje in čestitke, saj se zavedajo, kako težko je uspeti v sprintu.

Ob vseh treningih in mnogih tekmah tudi najhitrejšemu slovenskemu atletu zmanjkuje časa za fakulteto in družino. "Vrhunski šport zahteva ogromno časa, tako da je študij zadnje čase malo na stranskem tiru. Na fakulteti moram opraviti še štiri izpite in ker sem tako blizu, sem zelo motiviran. Rad bi sicer čim prej končal, vendar pa pride študij na vrsto šele takrat, ko so luknje v tekmovanjih. Zdaj je atletika na prvem mestu, najprej opravim trening. Na srečo me razume moja družina, pri njih nikoli ni bilo vprašanje, kaj ima prednost. Doma so vsi zagreti navijači, kar mi zelo pomaga. Hodijo z mano na tekmovanja, ko kaj dosežem zanjo to ceniti, to rabim, saj je samega sebe včasih težko vzpodbujati. Zaradi pomanjkanja časa o lastni družini še ne razmišljam," z nasmehom razlaga Osovnikar.

Osovnikar je tudi eden ostrih zagovorikov boja proti dopingu: "Zelo sem vesel, da je vedno več pozornosti namenjene boju proti dopingu, ki je v atletiki kot izredno fizično napornem športu vsekakor zelo prisoten. Sam sem izjemno vesel ob vsakem odkritem primeru, težko pa razumem, kako lahko ob vsem vloženem trudu na koncu tekmuješ proti nekomu, ki goljufa. Prepričan sem, da se da tudi brez dopinga v športu doseči vse in sam pravim, če mi je to uspevalo do zdaj, mi bo tudi v prihodnje."