Tiskane izdaje
»Na začetku kariere so mi dejali, velik si toliko, kot so velika tvoja dejanja. Morda so mi v tistih ranih letih poleg meje, s katero pametno ločim svoj zasebni svet in najbližje od dirkanja, vcepili tudi seme lovca za številkami,« se je Valentino Rossi po sobotni dirki v Assnu v malce posmehljivem slogu, ki ga kljub trudu ne premore prav nihče v motociklistični karavani, obregnil ob pomp okoli sebe. V resnici pa kot vedno v njem užival kot majhen otrok, ki bi bil hudo razočaran, če se mu tokratni podvig ne bi posrečil že v Assnu. »Kajti, ko prideš tako blizu magične meje, potem kar ne moreš dočakati, da jo tudi dosežeš. In stotica je nekaj, o čemer večina dirkačev lahko le sanja. Je nekaj, na kar bom ponosen tudi na stara leta in kar mi bo ob vseh drugih uspehih večna potrditev, da sem bil res dober. Najboljši,« je priznal, da je bilo po trilerju v Barceloni, kjer je pred 14 dnevi zmago Jorgeju Lorenzu odščipnil za nekaj milimetrov, vse podrejeno uspehu v Assnu. Tako psihološko kot tehnično.
Njegova ekipa je namreč od Katalonije garala kot zmešana, da bi bil motor za dan D vrhunsko pripravljen. Nekaj je k temu prispevala tudi sreča, da Casey Stoner še vedno čuti posledice bolezni in da se je Lorenzo na štartu toliko zapletel, da je zdrsnil na šesto mesto. Najhujša tekmeca, s katerima si je pred dirko še delil prvo mesto v skupnem seštevku, sta resda končala na zmagovalnem odru, a ga pri velikem zmagoslavju nista ogrožala, trenutni prevzem vodstva v SP pa mu je bil le še pika na i ob vrhunskem vikendu na Nizozemskem. »Presrečen sem. Na štartu sem se dobro počutil, a ker sem vedel, da je Lorenza težko ugnati, sem poskušal na hitro narediti veliko razliko. Ta hip sem še kar vzhičen, da sem šele drugi dirkač v zgodovini, ki ima že toliko zmag v SP. Upam, da bom v prihodnjih letih lahko nabral še dovolj uspehov, da bom ujel svojega rojaka in rekorderja Giacoma Agostinija,« si je po dirki Rossi že postavil nov izziv.
Matematično gledano ima za to vse možnosti. Dvaindvajset zmag, kolikor mu zdaj manjka do vrha večne lestvice zmagovalcev, je denimo nabral v zadnjih treh letih in osmih mesecih - od Avstralije, oktobra 2005 - in če bi vsaj približno sledil svojemu trendu, bi Agostinija lahko ujel še pred svojim 35. letom. Zglede ima dobre: rojaka Max Biaggi in Loris Capirossi sta kariero vlekla vsaj tako dolgo, slednji je pri 36 letih celo že dogovorjen za nadaljevanje sodelovanja s Suzukijem. »Dokler mi bo šlo, bom vztrajal, zaenkrat mi na misel ne pade, da bi razmišljal o koncu, izziv je še prevelik, letos lahko spet osvojimo svetovno prvenstvo, čez teden prihaja dirka v ZDA, kjer bi tudi lahko spet ponovili zadnje slavje,« je niz novih ciljev že pred sedemkratnim svetovnim prvakom, ki ima ta čas minimalno prednost petih točk pred Lorenzom ...
