Tiskane izdaje
Beograd - S pičlim uspehom. K nekoliko boljšemu razpoloženju je sicer prispeval šarm beograjskih ulic, toda okus pelina je še kar ostajal v ustih. V zadnjih štirih so se namreč slovenska moštva le enkrat – Union Olimpija lani v Ljubljani – uvrstila na sklepni regionalni turnir, pa še takrat prek četrtfinalnega dvoboja s Crveno zvezdo, saj je v rednem delu tekmovanja zasedla 5. mesto. Neposredno so bili Slovenci nazadnje med najboljšo četverico celo v sezoni 2004/05.
Ob prepričljivem zmagoslavju igralcev Partizana, ki so v vsej regionalni sezoni izgubili le tri od 28 odigranih tekem in bili za nameček prijetno odkritje evrolige, je težko najti negativno besedo. Celo košarkarji Cibona so se po finalnem porazu izjemoma osredotočili na svoje slabosti in kvečjemu navrgli kakšno pikro na račun sodniške trojice, v kateri sta bila tudi Slovenca Sašo Pukl in Roman Kolar, ter njunih rojakov Romana Lisca in Rada Lorbka, ki vodita poslovno plat lige NLB. Če bi pri izboru prireditelja finalnega turnirja upoštevala kandidaturo Zagreba, bi hrvaški zastopnik še imel možnosti za svoj prvi naslov prvaka. Pred 13.328 navijači črno-belih v dvorani Arena, ki so še podvojili moči najboljše zasedbe sezone, pa niso imeli nikakršnih možnosti.
Ali Slovencem torej preostaja vloga sodnikov, funkcionarjev, pokroviteljev in organizatorjev, ko za prireditve ni prevelikega povpraševanja? Upajmo, da ne. Za razliko od marsikoga, ki mora med sanjarjenjem o lepši prihodnosti ubirati inovativne poti, bi naši košarki prinesla kakovostni napredek že vrnitev v preteklost. Da so na prvem finalnem turnirju lige NLB leta 2002 sodelovali Union Olimpija, Krka, Pivovarna Laško in Cibona, sicer še ni prepričljiv argument, saj bilo tekmovanje takrat šele v povojih in v njem še niso igrali srbski klubi. Toda veliko že pove podatek, da so isti trije slovenski udeleženci F4 v Tivoliju v minulem desetletju igrali tudi v evroligi, kamor so se prebili zaradi nesporne kakovosti.
In danes? Slovenija ima na voljo le še dve vstopnici za naslednjo sezono regionalne lige, torej manj, kot ima donedavnih evroligašev. V Tivoliju pa se lahko tolčejo po glavi, ker niso avtorsko zaščitili patenta za uspešno bitko z veliko premožnejšimi tekmeci na mednarodni sceni. Partizanova formula dolgoročnega trdega dela, uveljavljanja mladih košarkarjev in prodaje v bogata tržišča namreč ni nič drugega kot kopija časov Zmaga Sagadina. Zato bi bilo najbolje poiskati klubske zapiske iz 90. let, vsakoletno izumljanje tople vode je pustilo že preveliko posledice.
