Ljubljana - Mitja Petkovšek kot eno najpomembnejših prelomnic v svoji bogati karieri izpostavlja Melbourne 2005, kjer je prvič osvojil naslov svetovnega prvaka na bradlji, saj z vrha odtlej ni sestopil. Resda zmage v Århusu 2006 ni mogel braniti zaradi poškodbe, a predlani v Stuttgartu je bil še drugič nepremagljiv med svetovno elito, pri čemer mu je zmaga prinesla še lepo dodatno nagrado - nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. V Londonu bo v naslednjem tednu v resni igri za že tretji naslov, pa čeprav letošnja sezona - vsaj do SP - pri njem ne bo zapisana med tistimi najboljšimi.
S štirimi različnimi poškodbami se je namreč spoprijel letos, gimnastiko je nekoliko potisnil na stran zaradi gradnje hiše, a na drugi strani je tudi res, da bo nastopil s sestavo, pri kateri je že pravi rutiner, poleg tega pa tudi azijski tekmeci ne bodo tako motivirani, kot so bili v zadnjih štirih letih, ko so stopnjevali pripravljenost za domače OI. Edini resnejši preizkus pred SP se je sicer Petkovšku ponesrečil, saj je na svetovnem pokalu v Dohi izpadel v kvalifikacijah, potem ko ga je »uščipnilo« v križu in je bil zaradi poškodbe hrbta nekoliko vprašljiv tudi njegov nastop v Angliji.
Pred letošnjim EP ste imeli okrnjen pripravljalni spored zaradi poškodbe prsta, a se je v Milanu s srebrno kolajno vse dobro končalo. Zgodba je tokrat pred SP podobna, bi lahko bil tudi razplet, čeprav je svetovna konkurenca na bradlji vednarle precej močnejša od evropske?
Prav veliko o tem, kam bi lahko posegel, nisem razmišljal, saj sem imel prevelike težave s hrbtom. Ko sem zmanjšal odmerek protibolečinskih tablet, se je stanje precej poslabšalo, na neki stopnji te tudi pomagajo ne več, za nameček pa po določeni količini brufenov komaj še živim, saj se ves tresem in potim. Že kar nekoliko začaran krog in dejansko je obstajala tudi možnost, da bi šel v London zgolj na dopust. Zato si želim le, da bi bilo s tem vse v redu, da bi lahko telovadil tako, kot znam. V Dohi nisem mogel, imel sem občutek, kot da imam čepek v križu in nisem mogel narediti niti predklona. Je pa res, da bi bil lahko z malo športne sreče tudi s svojo »podhranjeno« sestavo enakovreden tekmecem.
Bo letos konkurenca lažja, glede na to, da so bili vaši največji tekmeci Azijci zadnja štiri leta še toliko boljši, ker so se pripravljali za OI v Pekingu?
Mislim, da bo. Lahko se zgodi, da ne bo denimo nihče dobil niti ocene 15,800. Konkurenca ne bo tako strašna, kot je bila v zadnjih sezonah.
Omenili ste »podhranjeno« sestavo. Vaja torej ostaja ista, kot je bila na EP, je niste nadgradili?
Za kvalifikacije zagotovo ostaja enaka, za finale pa zelo verjetno prav tako. Za zdaj sem le blizu temu, da bi sam, torej brez pomoči trenerja, lahko izvedel novo prvino, ki jo želim vključiti v sestavo. Mogoče jo bom vadil tudi še med kvalifikacijami in finalom, ne verjamem pa, da jo bom nato zares vključil v vajo. Kot prvo ni nujno, da mi bo šla, potem je tu preveliko tveganje, navsezadnje pa mogoče zanjo niti ne bo potrebe. Verjetno bom imel več možnosti, da dosežem boljši rezultat z brezhibno lažjo vajo, kot pa da po nepotrebnem tvegam.
Z boljšim rezultatom verjetno mislite kolajno?
Da, seveda. No, najprej pač uvrstitev v finale, nato pa se v njem boriti in imeti možnosti za kolajno. Te v gimnastiki v finalu vedno obstajajo, četudi imaš lažjo sestavo.
Verjetno ne zgolj za kolajno, ampak tudi za zmago.
Da. Tudi z lažjo sestavo še vedno lahko dobim oceno 16,000 in ob idealnem razpletu zame se lahko drugim zatresejo roke in dosegljiva je tudi zmaga. Možnosti za to niso ničodstotne, zato hočem biti tam in pokusiti.
Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela