Ljubljana - Najboljša slovenska smučarska tekačica in zimska športnica Petra Majdič je v svojo vitrino postavila še eno priznanje v beri številnih naslovov in nagrad. Po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije je postala športnica leta 2006. Majdičeva si je naziv prislužila predvsem s trdim delom in odličnimi uvrstitvami. Na olimpijskih igrah v Torinu je s šestim mestom poskrbela za najboljšo slovensko posamično uvrstitev, s prvo zmago v svetovnem pokalu marca pa se je dokončno zapisala v zgodovino slovenskega športa.
Vse kar delaš, delaj dobro in pošteno, so besede Majdičeve, po katerih se ravna in že 15 let uspešno nastopa. Doslej je na olimpijskih igrah zbrala sedem nastopov in njena najslabša uvrstitev je štirinajsto mesto. Po letih uspešnega sodelovanja s trenerjem Robertom Slabanjo je letos pričela trenirati pod taktirko slovaškega strokovnjaka Ivana Hudača in nadaljevala z nizanjem uspehov.
Omenjeno priznanje - naziv športnice leta - je v primerjavi z dosežki tako kot pri mnogih športnikih in športnicah le dodatna pohvala, največ namreč še vedno štejejo lastni dosežki. "Športni dosežki so zame nedvomno največ vredni. Trenirati sem začela z željo, da enkrat stopim na najvišjo stopničko in tega ne odtehta nobeno priznanje," je v pogovoru za STA povedala Majdičeva. "Danes mi je, moram priznati, težje, ko doživljam vse to, saj je resnično lažje biti slab, kot pa biti v vrhu, predvsem je več obveznosti."
Kljub trdnemu delu skozi leta pa športnica iz Dola pri Ljubljani nima težav s poškodbami: "Sama pravim tako: če si dobro pripravljen, potem je precej manj možnosti za zdravstvene težave. Res je, poškodb doslej ni bilo, prihaja le do posameznih obrab, ampak trkam na les, upam, da bo šlo tako naprej."
Tudi menjava trenerja Majdičevi ni povzročila preglavic: "S trenerjem dobro sodelujem, menim, da v želji po uspehu demokracije ni, je le hierarhija. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi se prepirala s trenerjem, sledim njegovim napotkom. Šef je eden in to je trener. Spoštovanje ostaja tudi po menjavi, opažam le, da je Ivan nekoliko bolj sproščen, najverjetneje mu je lažje tudi zato, ker je poklicni trener, medtem ko je bil Robert trener ob svoji redni službi," je razložila Majdičeva.
Vsekakor treningi vrhunskega športnika zahtevajo celega človeka, pri Petri Majdič to ni nič drugače. "Časovno mi vzame trening vsak dan, 24 ur na dan, saj gre tudi za psihično delo. Neprestano skrbim, da ostanem zdrava, da dovolj jem in podobno. Koliko mi trening in šport vzameta finančno, to pa težko povem. Skoraj vse, kar imam, dajem nazaj v tek in resnično ne vem, koliko sem do zdaj vložila. Mislim, da so to nesmiselne kalkulacije, saj ti napora ne more poplačati noben denar," meni Majdičeva, ki upa, da se bo v svetovno zgodovino zapisala s čim boljšimi uvrstitvami.
Ob treningu in številnih tekmovanjih zmanjkuje časa za družino. "Povedati moram, da ima partner z mano veliko potrpljenja, saj je zelo naporno živeti z vrhunskim športnikom. Družina je tega sicer bolj vajena, saj se s tem srečuje že dolga leta in zaradi tega se ji moram iskreno zahvaliti. Brez njih teh uspehov ne bi bilo. Že od majhnega sem sanjala o uspehih, zato sem tudi izbrala športno kariero namesto klasične službe, vendar pa moram priznati, da si nikoli nisem upala pomisliti, da bo šlo tako daleč," dodaja Dolanka, ki pa tako v svojem kot vseh drugih športih ostro obsoja prepovedana poživila.
"Doping v športu je katastrofa, nanj sem alergična. Sama tega nikoli nisem in ne bi uporabljala, vse sem dosegla brez tega, a sem bila zaradi goljufanja drugih že prikrajšana za dobre uvrstitve. Meja med dopingom in športno prehrano obstaja, to je velika razlika in zavedam se, da napredek za tistih nekaj sekund ne odtehta tvojega zdravja. Korak s svetovnim vrhom se da držati tudi brez tega," je še dejala Majdičeva in odhitela novim izzivom naproti.