Planica – od mita do manipulacije

Od mita do manipulacije zmeraj vodi kratka pot. Planici, če jo pojmujemo kot sinonim za smučarske skoke in polete, je bilo tako rekoč v zibelki sojeno, da bo postala mit, v katerem se bo prvotna športna vsebina skoraj povsem izgubila. To se je zgodilo, čeprav so bile športne korenine Planice povsem preproste in naravne.

Smučarski pionirji tedanjega ljubljanskega Sportnega kluba Ilirija so na vrhuncu prvega vala silovitega navdušenja Slovencev nad belo opojnostjo v dolini Planica v začetku tridesetih let zgradili pravcato smučarsko središče z domom, smučiščem za smučarsko šolo na Slatni in 40-metrsko skakalnico.

Neizpolnjeno je ostalo samo še samoumevno hotenje po merjenju s tedaj najboljšimi na svetu, da bi z njimi čimprej stopili v korak. Rožman-Bloudkova velikanka leta 1934 je v vseh razsežnostih ponazarjala to naravno težnjo vsakega športnega okolja.

Rojstvo nove discipline smučarskih skokov, ki ga simbolizira 101,5 metra dolg polet Avstrijca Seppa Bradla leta 1936, katerega spominu bo posvečena tudi Planica 2006, je izvirnim težnjam slovenskega smučarskega športa vtisnilo lastno dinamiko. V njej je prvotna športna vsebina z vidika interesov slovenskega skakalnega športa sicer ohranila svoje mesto, vendar ne več kot poglavitno vodilo razvoja. Kljubovanje Mednarodni smučarski zvezi (FIS), ki je zaradi vpliva tedanjih norveških konzervativcev nasprotovala lovu za rekordi, je samoumevno preusmerilo tudi pozornost javnosti proč od izvirnih teženj.

O nekakšnem ravnotežju med izvirnimi športnimi cilji Planice in v začetku njim podrejeno prirediteljsko funkcijo je mogoče vendarle govoriti nekako do krsta nove letalnice leta 1969. Že tedaj pa ni bilo težko prepoznati, kako velik je razkorak med smučarskimi društvi, nosilci slovenskega skakalnega športa, čeprav so bili povezani v Smučarski zvezi Slovenije, in tedaj njenim Organizacijskim komitejem Planica.

Odkar je Planica z novo letalnico vnovič prevzela v roke krmilo razvoja smučarskih poletov (beri: svetovni rekord!), se je med »Planičani« in slovenskim skakalnim športom dokončno vzpostavilo razmerje »mačeha – pastorek«. Kot se je spodobilo za tiste čase, takšno razmerje najbolj plastično ponazarja še vedno živi kult osebnosti sicer nedvomno inventivnih načrtovalcev zdajšnje planiške velikanke, bratov inženirjev Lada in Janeza Goriška.

Bolj plodnih tal za manipulacijo z najprej spontano, za tem pa sistematično spodbujanim ustvarjanjem mita o Planici ter njenih sodobnih trabantih si pač ni mogoče zamisliti. Samo majhen korak je bil potreben, da je manipulacija v tranzicijskih časih degenerirala v malverzacijo, ko so planiške tekme za svetovni pokal in svetovna prvenstva v poletih prerasli v enega največjih, če ne celo največji športni posel na Slovenskem. In v izgubo za skakalni šport!

Mit o Planici je šel na roke prav vsem režimom, ki so se zamenjali v minulih sedmih desetletjih, saj se nobenemu (še) ni bilo treba omembe vredno potruditi, da bi »slovenski športni praznik pod Poncami« dobil še kakšno drugo razsežnost, kot jo ima nebrzdano rajanje ob sanjskih dosežkih najboljših skakalcev na svetu.

»Še najprej bomo iz sanj ustvarjali resničnost,« je moto, ki nam ga ponujajo tudi prireditelji finala svetovnega pokala Planica 2006. Neverjetna identifikacija: oni (!) in ne najboljši skakalci na svetu s poleti do maksimalnih mej človeških zmožnosti (in dosega planiške letalnice) iz sanj ustvarjajo resničnost! Ti skakalci so res bebci! Razdelijo jim prgišče evrov, da jim (o)hranijo sanje, resničnost pa postane last Tomaža Kunstlja in tovarišev! Ja, mit je eno, resničnost je pa trd pristanek Janneja Ahonena pri 240 metrih!

Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.