Tiskane izdaje
Ste opazili, da je finale svetovnega pokala v Planici letos minil brez svetovnega rekorda? Pa zato ni bil nič manj privlačna prireditev kot ob lanski pravi toči rekordov. Povrhu je bilo celo zelo dobro za ugled največje stalne slovenske športne prireditve, da lova za novimi največjimi daljavami to pot ni bilo, ker je vodstvo tekmovanja v predvidljivih vremenskih razmerah lahko povsem nadzorovalo položaj.
O svetovnemu rekordu se je kajpak govorilo pred prireditvijo, saj to nekako sodi k planiškemu marketingu, čeprav se zdi v tej ponavljajoči se obliki že kar izrabljen in celo neproduktiven. Pozornost ljubiteljev smučarskih skokov in poletov se namreč na ta način obrača proč od prave športne vsebine ene izmed najbolj spektakularnih športnih disciplin, kar jih premore človeštvo.
Svetovni rekordi pač nimajo več enakega pomenskega predznaka kot v pionirskih časih smučarskih skokov, ko so bili zares izraz naravne težnje ljudi, da na vseh področjih ustvarjanja najboljši skušajo pomakniti meje prek dotlej doseženega in znanega. Prevlada škarjaste tehnike je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja omogočila, da so skakalci začeli kot za šalo premagovati drugo magično mejo 200 metrov z nesorazmerno nižjo zaletno hitrostjo, kot jo je potreboval Poljak Piotr Fijas za zadnji rekord (194 m, Planica 1987) skakalca s paralelno tehniko.
Zaradi nižje krivulje leta lahko skakalci s sodobno tehniko pristajajo daleč v spodnjem radiusu letalnic, katerih velikost pa je Mednarodna smučarska zveza (FIS) iz utemeljenih razlogov posredno omejila z dovoljeno maksimalno višinsko razliko (130 m) od roba odskočnega mostu in ravnino izteka. Upravičena je trditev, da je svetovni rekorder, pogumni in zmeraj prešerni Bjørn Romøren (239 m), bržčas že izčrpal skoraj vse možnosti planiške letalnice.
Zato kaže preprosto prepustiti času, ko bo morda nekoč vnovič vse tako srečno sovpadlo, da bodo ljubitelji skokov doživeli še kakšen nov polet za zgodovino. Slovenija in tisti, ki so za to pristojni in poklicani, od parlamenta in vlade do civilne športne sfere, pa bi neponovljivo in nenadomestljivo športno izročilo Planice najbolj vešče negovali, če bi končno staknili glave in ji začrtali takšno prihodnost in podobo, ki jo po zaslugi pionirjev slovenskega športa zasluži.
