Bolj smo bili kaskaderji kot skakalci

Nikoli ni imel takšne skakalne kariere kot Primož Peterka, Robert Kranjec ali Peter Prevc, toda Rok Urbanc je kljub temu zelo primeren sogovornik ob koncu skakalne sezone. Največji uspeh je z edino zmago v svetovnem pokalu dosegel 20. januarja leta 2007 v Zakopanah.

Toda Rok Urbanc je še mnogo bolj zanimiv zaradi svojih projektov po koncu tekmovalne kariere. Sodeloval je pri filmu Orel Eddie, prvi je skočil v paru skupaj z Jako Rusom, hkrati pa deluje v podjetju Petra Slatnarja pri razvoju skakalnih smuči. V teh dneh spremlja dogajanje v Planici in se navdušuje nad poleti čez dvesto metrov.

Kakšna je v resnici razlika med skoki in poleti?

Za nas skakalce je kar velika. Velik razpon je med skokom pri 120 metrih in poletom čez dvesto. Na letalnicah ne moreš trenirati, ker je prepovedano, ampak lahko skačeš samo na tekmah svetovnega pokala. Največja razlika je v hitrosti pri zaletu in potem dolžini samega skoka. Skakalec precej bolj uživa v teh dolgih poletih.

Ampak poleti ne ustrezajo vsem skakalcem. In obratno. Nekateri letalci se na manjših skakalnicah ne znajdejo.

Marsikaj je odvisno od skakalčeve tehnike. Nekdo ima primernejšo tehniko za polete, spet drugi imajo boljšo tehniko za manjše skakalnice. Odvisno je od tega, kaj se naučiš v prvih skakalnih letih.

Kako velik dogodek je Planica?

Že vseskozi ima poseben sloves. To je konec sezone, ki ga vsi komaj čakajo. Tudi vzdušje je posebno. Če tujec daleč skoči, bo imel vseeno bučno podporo s tribun, zato je v Planici vsem všeč. Zdaj toliko bolj, ker je letalnica po prenovi še lepša.

Letos mineva deset let od vaše edine zmage v svetovnem pokalu. Vam misli še uidejo v Zakopane?

Sem ter tja med kdo spomni, toda sam ne razmišljam več o tem. Največkrat me na zmago spomnijo vsakega januarja, ko vedno znova pomislim, kako daleč je vse skupaj. Ampak čas gre naprej. Sem takšen človek, da ne gledam preveč nazaj, saj me zanima samo prihodnost.

Ampak verjetno je še svež spomin na vaš lanski skok v paru z Jako Rusom?

Idejo je dobil Marko Filej iz podjetja Trainers4me. Predstavil jo je trenerju Vasji Bajcu in ga vprašal, ali je to sploh mogoče in ali pozna koga, ki bi to lahko izvedel. Bajc nas je seznanil, bila sva za, čeprav nisva imela prave predstave, kako bo to v resnici delovalo. Nato sva večkrat trenirala in nalogo uspešno opravila na 40-metrski skakalnici.

Kako nevarni so skoki v paru?

Nihče ni vajen, da ima zraven na smučeh še nekoga. To je povsem drug občutek, zato sva se počutila kot začetnika. Veliko sva poskušala, kako bi bilo najvarnejše, na srečo pa nisva imela nobenih večjih težav. Če bi padla, zagotovo ne bi bilo prijetno, saj bi se valjala drug čez drugega.

Bi lahko to postala tekmovalna disciplina?

Do neke meje bi lahko prišli. Tudi midva z Jako razmišljava, da bi poskusila še na kakšni večji skakalnici. Težava je, da potrebujeva veliko dodatnega časa za testiranje in treniranje. Osnovna ideja je, da izboljšava svoj rekord, a nihče ne ve, kaj bo čez petdeset let.

Kakšen je vajin rekord?

36 metrov.

Torej imata svetovni rekord v skokih v paru.

Ja, res je. Nov svetovni rekord sva postavljala skoraj iz skoka v skok.

Zdaj delate v podjetju za razvoj skakalnih smuči Slatnar. Kaj natančno je vaša naloga?

Moja služba je montaža, servis, sestavljanje skakalnega okovja, pa tudi razvijanje opreme. Tako rekoč vse, kar je povezano s skakalnim programom.

Koliko vam pri delu pomaga, da ste nekdanji skakalec?

Zelo. Takoj vem, kaj lahko deluje in kaj ne. Pri razvoju vem, v katero smer moramo delati, zato ne poskušamo nekaj v tri dni. Prav tako lahko dobro svetujem mladim skakalcem, kaj bi lahko najprej uporabili. Če bi torej najprej prodajal kruh, potem pa skakalno opremo, bi potreboval kar precej časa, da bi razumel vse stvari.

Kje delate? V delavnici ali na terenu?

Večinoma sem v delavnici, ampak delujem tudi na terenu. Grem skakat, da testiram novo opremo. Zraven hodim na tekme svetovnega pokala kot predskakalec, tja tudi odpeljem našo opremo in pomagam kakšnemu našemu skakalcu. Tako lahko vse skupaj združim v celoto.

Kako velike spremembe pri opremi uporabljate?

Za malenkosti pri novih čevljih, okovjih in drsni podlagi tekmovalci svetovnega pokala nimajo časa za eksperimentiranje, zato moramo sami poskusiti, da jim potem lahko svetujemo, kaj je dobro in kaj ne. Obdobje testiranja pred novo sezono je zelo kratko, zato se skakalcem precej mudi in kaj veliko niti ne preizkušajo sami, ampak raje vzamejo preverjene stvari. Prav zato smo jim v veliko pomoč.

Na kakšen način delujete kot predskakalec?

Za predskakalce skrbi eden od nemških trenerjev. Na nekaterih prizoriščih nimajo dovolj svojih predskakalcev, za izvedbo tekme svetovnega pokala pa jih potrebuješ vsaj dvanajst. Kjer jih primanjkuje, pridemo v poštev fantje iz Slovenije, Avstrije in Nemčije.

Je to plačano ali prostovoljno delo?

Plačajo nam nastanitev, prevoz in določen znesek, ki se po prizoriščih razlikuje. Za veselje je, ampak od tega ne moreš preživeti.

Potem tudi kot predskakalec testirate novo Slatnarjevo opremo?

Tudi, ampak na tekmah svetovnega pokala ne testiram večjih sprememb. Zavezan sem k temu, da vse poteka normalno. Če bi padel zaradi drugačne opreme in bi zato prekinil potek tekme, ne bi bilo dobro, zato si tega ne privoščim. S Slatnarjem sem dogovorjen, da novo opremo raje testiramo povsem umirjeno na slovenskih skakalnicah.

Preizkusili ste se v filmu Orel Eddie, saj ste morali skakati kot nekoč legendarni Eddie Edwards.

Zanimiva izkušnja. Bolj smo bili kaskaderji kot skakalci, saj nismo smeli dobro skakati, ampak vseskozi nekaj mahati in se loviti, ker je bil Eddie v resnici precej neroden. Poskušali smo različne načine, da smo dali nase snemalne kamere, skakali smo drug za drugim … Bilo je adrenalinsko, a tudi zamudno, saj smo snemali ves dan.

Spoznali ste Hugha Jackmana, glavnega igralca.

Prišel je do nas in spraševal, kako vse poteka. Prvič je videl smučarske skoke, zato ni mogel verjeti, da se ljudje spuščajo dol po zaletišču in skačejo. Rekel je: »Vi pa imate jajca!«

Pa ste mu povedali, da v Planici letijo krepko čez dvesto metrov?

Seveda. Bili smo v Oberstdorfu in mu razložili, da obstajajo tudi dvakrat večje skakalnice, kot je tista.