Peter nas je navadil na najvišjo raven 

Planica – V Planici ni takšnega veličastnega slavja kot lani, ker Slovenija tokrat pač nima kandidata za skakalni kristalni globus. Po včerajšnjim tekmi kaže, da bo to čislano lovoriko osvojil Avstrijec Stefan Kraft.

Kakšno je počutje vodilnega tekmovalca predolimpijske sezone po prvi polovici štiridnevnega planiškega finala?

Prav imenitno. A kako naj bo tu drugače? To je res pravi praznik športa, vedno znova uživam. V sredo sem še govoril, da bi se preizkusil v kvalifikacijah, a ko sem opravil dva skoka za trening, ni bilo več potrebe po nadaljevanju. To velikanko dobro poznam, obenem sem hotel varčevati z energijo, ki jo bom zdaj za sklepni konec tedna sezone še kako potreboval.

Se vam zdi, da je sicer kaj drugače leteti v Planici zdaj kot v prejšnjih letih?

Niti ne. Je pa vedno tako, da ko pridem pod to velikanko, sem najprej previden. Tako je bilo pri prvem četrtkovem poletu za trening, prav ničesar nisem hotel tvegati. V drugo sem se naloge lotil že veliko bolj tekmovalno. Morda je bil takrat skok malce previsok, zato sem izgubil nekaj hitrosti, a vse je bilo pod nadzorom.

Očitno ohranjate pod nadzorom tudi Kamila Stocha?

Res je močan, pokazal je zobe za konec norveške turneje. Že na planiškem treningu se mi je zdel zelo prepričljiv, resda sem mu po petkovi tekmi ušel, a pričakujem, da bo takšen v soboto in nedeljo še zelo konkurenčen.

Kaj pa vaša izčrpanost, telesna in psihična, ob koncu te dolge in uspešne sezone?

Do konca nedeljske tekme ne bo prav nikakršne utrujenosti. Uživam v vsem tem adrenalinu, prav v veselje mi je tekmovati. Pravzaprav je najlepše za konec, ko se po številnih uspehih boriš še za kristalni globus.

Kako pa ste doživeli to novo norveško turnejo?

Pravzaprav že od novoletne nemško-avstrijsko turneje prav uživam. Vse mi gre kot po maslu. In tudi na Norveškem je bilo tako. Po premieri na Holmenkollnu si še nisem mislil, da bi lahko dosegel svetovni rekord, zdaj ga pa imam. Turneja je bila lepa, posrečeno je popestrila običajno sezono.

A ni bilo niti enega prostega dne …

En dan bi nam lahko privoščili, o tem ni dvoma. Na drugih prizoriščih je pač drugače. Če si v vrhu, si lahko privoščiš, da te ni v kvalifikacijah, tu tudi te štejejo, zato oddiha ni. Zelo moraš tudi paziti na svoje počutje, telo, ustrezen počitek. A takšna turneja mi je prav všeč, gre za zelo dobro zamisel prirediteljev.

Prav tam pa se je razvnel vaš boj za kristalni globus s Kamilom Stochom, kako ste ga doživljali v teh zadnjih dneh, vključno s Planico?

Kamil se spet, tako kot nekoč, vzpenja in vzpenja. Prav za konec je v Vikersundu pokazal, kako sijajen skakalec je. Pokazal je stabilno formo, takšnega tekmeca moraš v boju za vrh res spoštovati.

Kako pa gledate na slovenskega junaka Petra Prevca, ki v tej sezoni nikakor ni zmogel ponoviti sanjskih dosežkov prejšnje zime?

Gotovo mu je zdaj težko. Tudi mi, torej tekmeci in kolegi, pričakujemo od njega skoke najvišje ravni, tako nas je pač navadil. Zakaj mu zdaj ne gre? Težko bi na to natančno odgovoril, ker pač ne vem, kako je poleti treniral, kaj se je dogajalo med pripravami. Zamenjal je tudi opremljevalca smuči, tudi pri tem je pomemben čas, da se navadiš. Opažam tudi, da mu gre pri treningu precej bolje kot nato na tekmi. Včasih je prav komičen občutek, ko se potrudiš kaj izboljšati, pa niti ne veš, za kaj gre. Vsi v športu poznamo te občutke, tako je zdaj pri Petru.

Pri vas teh težav ni. Ste zelo, zelo blizu kristalnega globusa, za vami je sanjsko svetovno prvenstvo v Lahtiju – kako se zdaj s časovne razdalje ozirate k največjemu nordijskemu dogodku sezone?

Moram vam iskreno povedati, da nisem pričakoval lovorike na srednji napravi. A ko sem tam osvojil naslov svetovnega prvaka, je bil pred menoj nov cilj – vedno uživam na večjih skakalnicah, poleti, tako kot zdaj v Planici, so zame sploh posebna zgodba. Polna užitkov. No, a če se vrnem k Lahtiju – še posebno vesel sem, ker sem v pravem trenutku na najvišji ravni tekmovalnih občutkov in pripravljenosti. Toda že tako je naše moštvo z vsem svojim spremstvom na Finskem dobro delovalo, z mojega zornega kota je bilo to sanjsko prvenstvo.

Se tako na krilih te imenitne sezone že ozirate k olimpijskim igram v prihodnjem letu?

Pa še kako. Takrat bom star dobrih 24 let, že z bogatimi tekmovalnimi izkušnjami, prav veselim se Pjongčanga. Nazadnje sem bil tam na olimpijski generalki prvi in drugi, skakalni center mi je zelo všeč, verjamem, da nam bo tam tudi med igrami lepo. Moram vam povedati, da sem doživel kar razočaranje, ko me niso izbrali za olimpijsko ekipo v Sočiju, ni mi bilo prav, zato mi bo zdaj Pjongčang še pomembnejši.

Morda boste v Korejo odšli kot najboljši športnik Avstrije, alpski smučar Marcel Hirscher, tako kot vi letos dvakratni svetovni prvak, nam je pred tremi tedni v Kranjski Gori dejal, da bi vam po treh lovorikah za najboljšega športnika v državi zdaj že prav z veseljem prepustil žezlo …

Očitno je za avstrijsko športno sceno na snegu lepa zima. Ne pozabite še na deskarja Andreasa Prommeggerja, nazadnje dvakratnega svetovnega prvaka pred dnevi v Španiji. Marcel je osvojil zgodovinski šesti globus, moja sezona je imenitna, lepo se bo jeseni na Dunaju spomniti vseh naših dosežkov. Ni v mojih rokah, koga bodo novinarji pri nas izbrali za najboljšega, vsekakor pa se veselim navzočnosti na zelo lepi prireditvi.

Kaj boste sicer počenjali v prihodnjih dneh po odhodu iz Planice?

Najprej me čaka veliko obveznosti s pokrovitelji, nekaj veselic, užival bom v počitniških dneh.

Kje jih boste preživeli?

O tem se še nisem odločal. Zdaj še razmišljam predvsem o tem tekmovalnem koncu tedna, nato bo dovolj časa za odločitev, kam bi jo ucvrl v prostih dneh.

Morda pa na kakšno tekmo nogometašev Bayerna, katerih vnet privrženec ste?

To pa gotovo. Vedno preštudiram spored tekem v Münchnu, ob mojem urniku tekem in priprav to ni preprosto, a zdaj sem si na koledarju že odločno podčrtal aprilski četrtfinale lige prvakov Bayern – Real Madrid.

Verjetno tudi občudujete rojaka Davida Alabo v Bayernovem dresu?

O tem vam ni treba dvomiti. Poleg Francka Riberyja je moj najljubši Bayernov nogometaš.

Ali tudi sami igrate nogomet?

Ne več. Le včasih med ogrevanjem pri poletnem treningu namesto kolesarjenja brcamo žogo. Sicer pa skoki in nogomet ne gredo skupaj …