Planica ima elemente za polete do 300 metrov

Planica – Ko konstruktorja planiške letalnice 83-letnega Janeza Goriška vprašaš, kako doživlja mejnike, ki jih na njegovi stvaritvi dosegajo skakalci, skromno pove, da mu največ pomeni, da je ljudem nekaj dal. Nekoč je snoval letalnice s pokojnim bratom Vladom, dolga leta tandem tvorita s sinom Sebastjanom. Njuno delo temelji na znanju in čustvih. Z Goriškoma smo se pogovarjali na finalu sezone.

Kdo je nov rekorder vaše letalnice – Stefan Kraft ali Kamil Stoch?

Janez: Stoch. Z rokami ni podrsal po tleh, resda je z zadnjico, ampak tudi Kraft je v Vikersundu storil enako in daljavo so priznali za svetovni rekord.

Nekoč je bila magična stotica, pozneje dvestotica, zdaj na letalnici večina preleti 220 m. Kje so pravzaprav meje?

Janez: Nekoč so veljala pravila FIS, po katerem so skakalnice dovoljevale maksimalno daljavo 100 m. A tekmovalci so postopoma premikali meje in ko je Sepp Bradl kot prvi v zgodovini skočil 100 m, se je pojavil nov izziv. Stotica je pomenila ogromno! Bloudek je imel vizijo – iti naprej. Vendar ko se je skočilo 120 m, se je sam sebe ustrašil. Razmišljal je o letalnici, t. i. padalnici, zelo strmi, na kateri bi bilo pod določenim kotom mogoče leteti neskončno. Kot letalski konstruktor je bil bolj usmerjen v aerodinamiko. Potem je pozneje Heini Knopfler, skakalec in arhitekt, s prijatelji predlagal oziroma izsilil, da se naredi skakalnica z maksimalno daljavo 145 m. To je bilo izhodišče zame. Tu smo štartali, ko sem zgodbo prevzel po Bloudku. In smo si rekli, da gremo počasi naprej. Postavili smo mejo 200 m, do nje pa šli zelo postopno. Ko smo jo dosegli, smo nadaljevali naprej korak za korakom.

Do katere daljave se potemtakem lahko leti?

Janez: Leti se lahko neskončno daleč. A treba se je prilagajati. Pomembna je aerodinamika in človeška sposobnost. S sinom zagotavljava do 300 m.

Na planiški letalnici?

Janez: Drži. Ta ima že vgrajene elemente za polete do 300 m.

Sebastjan: Postopno jo je mogoče dograjevati, tako kot se je že osnovna naprava iz leta 1969. Vsi tisti elementi so še vedno vključeni. Določene stvari so se v vmesnem času spremenile, oče je vpeljal klotoido v spodnji radius in jo obrnil, ker so skakalci postajali vse boljši, vse bolj so leteli v diagonali, po domače povedano niso padali v prepad. V prenovljeno letalnico smo vgradili elemente z mislijo na prihodnost in stroške. Na tej letalnici lahko z vsemi temi elementi hitro pridemo na daljavo 275 m. Seveda, ko bodo pravila igre dopuščala tudi FIS.

Kaj mislite s pravili igre?

Sebastjan: Višinsko razliko. Zdaj znaša 135 m od mize do najnižje točke doskočišča. Pred šestimi oziroma sedmimi leti je bilo dovoljeno 130 m. To je pripomoglo k daljavi 250 m. Očetova filozofija je delati stvari postopno, korak za korakom. Sledimo skakalcu, njegovemu razvoju, on pa letalnici.

Za te neverjetne daljave ne potrebujete novega hriba?

Janez: Ne, nismo tako bogati. Ko smo začeli, nismo imeli denarja. Bloudek ni imel ničesar, jaz sem izhajal iz revščine. Če imaš veliko, zapravljaš. Če nimaš, si skromen in moraš razmišljati.

Sebastjan: To je inovativno inženirstvo, kar očeta in njegovega pokojnega brata dela posebna. Po tem se razlikujemo od drugih.

Do kod bi se lahko letelo v razmerah s sobotne planiške tekme ob naklonjenosti žirije?

Janez: Do 255 m. To smo pravzaprav načrtovali.

Resnično ste razmišljali o tem, da bi se lahko v teh dneh svetovni rekord vrnil spet v Planico?

Janez: Seveda! Tudi fantje potrebujejo čas za dolge polete. Danes poletijo toliko, jutri še dlje. Izkusiti in začutiti morajo letenje.

Katere daljave pa še sodijo v kategorijo zdravega razuma?

Sebastjan: Naloga tega športa je ustrezno narejena letalnica, ki varno »lovi« polete, predvsem predolge. To je ta čar konstruiranja, ki ga je vpeljal oče.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi presegli 255 m, ki jih omenjate?

Janez: O tem pa še ne bi govoril. To bo gotovo tudi stvar razprave pri FIS. Meja za Vikersund in Planico bo zaenkrat 255 m. Avstrijci so že zaostali za nami, čeprav imajo enake razmere. Nemci imajo Oberstdorf, letalnico, ki sva jo z bratom naredila leta 1972 z vgrajenimi elementi za daljše polete. Zdaj imajo svojega arhitekta in po svoje delajo naprej. Pustimo jih pri miru. Naša ideja je sicer bila trem letalnicam omogočiti enake možnosti. Na Kulmu niso želeli do 250 m, 220 m jim je bilo dovolj. Potem se je pa Hubert Neuper pogovarjal z nama in spoznal, da bi bila škoda ostati pri manjši daljavi, saj skakalci hočejo premike naprej.

Kaj pa Vikersund v smislu daljav?

Sebastjan: Tam so drugačni pogoji aerodinamike, ker je zrak gostejši. Skače se pri 100 km/h, v Planici za enak dosežek med 105 in 107 km/h z malo vzgornika. V Vikersundu je bolj močen vzgon, »zgodi« se lažje kot v Planici.

Stoch je po novem planiškem rekordu dejal, da je bil to njegov najlepši polet v življenju. Kako rekorde doživljate vi?

Janez: Naša naloga je narediti skakalne objekte tako, da tekmovalcem omogočimo uživanje med letenjem. Vesel sem, da imajo vsi nekaj od naše letalnice. Takih stvari ne moreš doživljati sam. In to mi pomeni največ – ljudem nekaj dati.

Sebastjan: Ob dolgih poletih se ustvari posebna energija, tekmovalci začnejo uživati, gledalci to začutijo in uživajo tudi oni. Vse skupaj postane čarobno. In ko se premakne mejnik, imaš spet vir energije, da greš naprej. Sem pa nedavno slišal komentar, da se v Planici lahko zgodi samo čudež za rekordno daljavo. Ne, tu ni nobenega čudeža, potrebuješ znanje, razmere in skakalce.