Počeli smo lumparije

Pod Poncami smo skakalci preživeli otroštvo. Z redno linijo smo se pripeljali z avtobusom do Rateč, potem pa z vsemi kovčki in opremo na rami pešačili v Planico. Tudi tako so preverili, ali si iz pravega testa ali ne. Spali smo v Domu Planica. Do 60-metrske skakalnice, ki žal več ne obratuje, smo se poganjali na skakalnih smučeh po tekaških progah, po vseh luknjah, bila je prava dogodivščina! Vmes so imeli poligon še biatlonci, večkrat smo brezglavo prileteli na njihov teren. Še dobro, da kdo ni skupil kakšnega strela. Počeli smo traparije, bili smo kot trop spuščenih ovc.

V 80. letih prejšnjega stoletja so preurejali Planico in parkirišča so čistili z 'rolbami'. Nek Italijan je zelo nespretno parkiral svoj avtomobil, ogledovali smo si ga, bil je kot nalašč za v boks, narejen z 'rolbo' v sneg. Bili smo lumpi, avto smo prijeli, ga vzdignili in premaknili na tisto mesto, s katerega ga je bilo nemogoče odpeljati. Edina možnost za izhod je bila, da se ga spet dvigne in premakne. Pojavil se je lastnik, norel je in nas prosil, naj mu pomagamo. Ni problema, smo rekli, vi nam boste naročili palačinke v Domu Planica, mi pa vam bomo dvignili avtomobil. Izpadli smo junaki, pa še palačinke smo dobili.

Vedno je lepo priti v Planico, tudi takrat, ko ni tekmovanja. Vselej pravim, da je Planica druga država. Ima poseben čar, tu se počutimo doma, kot majhen otrok v materinem naročju.

Še vedno skačem, na leto opravim okoli sto skokov, največ v Kranju. Za svoj užitek, čeprav to ni šport za hobi. V Planici sem predlani skakal na 120-metrski napravi z norveškimi veterani. Letos smo nameravali narediti veteransko turnejo, vendar se nam ni izšlo. Morda nam bo uspelo prihodnje leto.