Tiskane izdaje
Ljubljana – Robert Kranjec je sopomenka za planiške polete. Letalec po duši je z napravo bratov Gorišek stkal posebno vez. Prvič je na njej tekmoval pred 19 leti. Na finalu sezone pod Poncami je manjkal štirikrat. Ta konec tedna bo zaradi statusa poškodovanca prvič po sedmih letih zgolj obiskovalec prireditve.
Kranjec, ki se ponaša z največ poleti prek 200 m na svetu, nazivom svetovnega prvaka v poletih in dvema lovorikama za seštevek poletov, je približno tretjino stopničk na svoji športni poti osvojil prav v Planici. Osemkrat se je povzpel nanje posamično, še štirikrat pa ekipno. Zmagal je dvakrat (2012 in 2016), prav tako je dvakrat slavil z moštvom (2013 in 2015). »Planica je nekaj posebnega. Vselej postreže s finalom sezone in sproščenostjo vseh v karavani. Manj napeto je kot na drugih tekmah, več se med seboj šalimo, pogostejši so tudi pogovori med tujimi ekipami. Za nas pa je to edina tekma, na kateri imamo priložnost nastopiti doma pred svojimi navijači, kar je zagotovo velik plus,« o planiških preizkušnjah razmišlja Kranjec, ki goji do vseh letalnic na svetu enako mero spoštovanja. Vsakič, ko se sooči z njimi, v prvih dveh poskusih premaguje strah in tremo.
Čeprav ima letalnica bratov Gorišek zanj posebno mesto, ta ni bila vedno prijazna z njim. Leta 2001 je hudo padel, nezavesten je letel po njenem hrbtišču. Srhljiv prizor pri Kranjcu na srečo ni pustil nikakršnih posledic. Niti spomni se ga ne in nikoli ni oviral njegove nadaljnje poti. Močno pa jo je zavrla lanska poškodba desnega kolena na prizorišču poletne turneje v Klingenthalu, ko mu je noga klecnila med podajanjem žoge. Diagnoza: strgana sprednja križna vez. Odločitev o žrtvovanju sezone je označil za najtežjo v karieri. Na operacijsko mizo je legel s prepričanjem, da se bo v olimpijski zimi vrnil močnejši in boljši.
Pod kirurški nož je šel novembra lani. »Najtežje mi je bilo dva tedna po operaciji. Nisem imel ritma, ni bilo še tiste prave rehabilitacije, samo določene vaje. Na novo sem se učil hoditi,« pripoveduje 35-letni skakalec, ki se je med bolniško odsotnostjo več posvečal družini, s katero si je privoščil tudi počitnice v Aziji. »Vesel sem, da sem v tem obdobju preživel več časa s hčerko. A skoki so moje življenje, to ni le moja služba. Zato se je bilo vendarle težko sprijazniti s tem, da sem doma, ko pa bi moral biti na tekmah,« priznava Kranjčan, ki prestaja najdaljšo bolniško odsotnost v karieri.
Med okrevanjem je podrobno spremljal tudi preizkušnje drugih športnikov in jim ob uspehih čestital na družbenih omrežjih. Za tekmovalko na belih strminah Ilko Štuhec je, denimo, zapisal, da mu daje dodatno motivacijo in zagon. »S poškodbo kolena je imela veliko težav. Šla je skozi težko obdobje in iz srca ji privoščim izjemno sezono. Neverjetno jo je izpeljala in prav je tako!« komentira dosežke kolegice na alpskih smučeh.
Trije tedni so minili, odkar se je vrnil v reprezentanco in se fantom pridružil na kondicijskih treningih. »Pri vadbi nimam prav nobenih težav. Res je, da operirano koleno drugače čutim kot levo, ampak zaupanje vanj imam. Za mano je četrti mesec po operaciji in za to obdobje mi gre super. Pri rehabilitaciji kolena ne smeš prehitevati. Okrevanje gre po protokolu, vse je določeno po tednih,« razkriva sogovornik, ki se bo v smučino vrnil maja. Koliko pa že pogreša skoke? »Ko sem bil poškodovan, želje po skokih nisem imel, saj sem bil zanje nesposoben, kolena nisem mogel pokrčiti, bolelo me je. Zdaj, ko normalno delam imitacijo skoka in vse drugo, pa si že zelo želim skakati,« poudarja zmagovalec sedmih tekem za svetovni pokal.
Če bi se zdaj pripravljal na planiške tekme, bi bil že malce živčen, tokrat je pomirjen, saj bo njegova vloga letos drugačna. Pod letalnico bo gledalec, navijač in komentator v studijskem programu javne televizije. Mu bo težko opazovati tekmece z razdalje? »Če bi mi bilo, ne bi prišel pod Ponce. Zanimivo si je tekmo kdaj ogledati, saj vidiš skoke z druge perspektive,« dodaja.
Kljub sezoni nihanj in padcev v slovenski izbrani vrsti verjame v svoje sotekmovalce. »Menim, da imajo fantje na ekipni preizkušnji lepo priložnost za stopničke. Doma so, gotovo jih bodo gledalci ponesli. Ko govorimo o zmagovalnem odru v posamični konkurenci, pa moramo biti realni. Petru bi morda lahko uspelo, ne manjka mu prav dosti. Jurij zna, bomo pa videli, kaj bo iztržil. Domna glede na to, da ima v zraku težave, neverjetno nese. Zato tudi on lahko poseže visoko,« napoveduje najizkušenejši skakalec v slovenski vrsti.
