Zvito posneti sestanek

Bilo je sredi 50. let prejšnjega stoletja. Stanovali smo v Domu Ilirija, današnjem Domu Planica. Pod Poncami smo imeli priprave in vedeli smo, da bodo funkcionarji ocenjevali, kako skačemo. Po treningu so imeli sestanek, mi pa smo upravnika nagovorili, da je njihove pogovore na skrivaj posnel. Jaz sem bil pobudnik. Med večerjo smo vedno poslušali poročila. Ko je bil na vrsti šport, je upravnik preklopil na posnetek. Strokovni štab ni mogel verjeti svojim ušesom, poslušali smo posnetek njihovega sestanka, ob javni objavi so se debelo gledali med sabo. Zbodli smo jih, da je očitno kdo od novinarjev posnel sestanek. Niso nam verjeli. Ugotovili so, za kaj je šlo. Dejali so mi: Če boš tudi na skakalnici tako iznajdljiv, ti odpustimo.

Bine Rogelj je bil vedno za »štose«. Naši znani drsalki, ki je trenirala na drsališču pri Domu v Planici, je bil všeč neki Norvežan. Bine si je oblekel značilen norveški pulover in jo čakal. Namignili smo ji, da je Norvežan sam v domu in da naj preveri. Ko sta se srečala, je Bine težko zadrževal smeh, njej pa je bilo zelo nerodno.

Ko smo imeli leta 1961 v Planici priprave za Oberstdorf, sem na državnem prvenstvu padel in si zvil gleženj. S težavo sem stopil na nogo. Dejal sem si, da moram poškodbo prikriti. Adijo, Oberstdorf, če bom stokal! Stisnil sem zobe, skočil še dvakrat, da sem dokazal, da poškodba ni tako huda. V Oberstdorfu me je rešil maser, smolo mi je utrl v nogo, do solz me je bolelo med masažo. Bil sem mu zelo hvaležen za pomoč. Tudi on je pripomogel k temu, da sem v naslednjih dneh dosegel svetovni rekord.