Tiskane izdaje
Ljubljana - Marko Milič je konec tedna nepričakovano dočakal na treningih Uniona Olimpije svojega starega soborca Jasmina Hukića. Zaradi selektorja Mensurja Bajramovića, ki je v nasprotju z obljubami začel potiskati v ospredje mlade košarkarje, njemu pa namenjal vse manjšo vlogo, je namreč zapustil reprezentanco BiH pred kvalifikacijami za EP 2009 in se vrnil v Ljubljano, kjer bodo imeli od njega več koristi. V Tivoliju tako pri vadbi pogrešajo le še Vlada Ilievskega in Vladimirja Golubovića, kar je po oceni njihovega kapetana odlično izhodišče pred začetkom tekmovalne sezone.
»Dobro je, da je moštvo oblikovano tako zgodaj in da je vodstvo kluba zadržalo šest, sedem košarkarjev, kar je bilo po njegovem mnenju dobrega iz prejšnje sezone. Ogrodje zasedbe je okrepilo nekaj kakovostnih košarkarjev, med katerimi so mladi domači fantje. Jaka Klobučar bo letos zagotovo resno prodiral v ospredje. Lani nismo imeli niti denarja niti igralcev, letos pa je edina slaba plat, da bo nekaj naših košarkarjev odsotnih do 20. t. m. zaradi reprezentančnih obveznosti. Damjan Rudež se je resda vrnil z OI, Hukićev prihod je presenečenje, zato pa nas je Ilievski obiskal le po naključju. Njegova žena je namreč rodila in včeraj smo imeli zabavo. Toda tako kot na Golubovića bomo nanj čakali še štiri tedne. Če upoštevamo, da nas od začetka evrolige ločita skoraj dva meseca, bo časa za uigravanje vendarle dovolj,« ocenjuje Marko Milič.
In kakšno je vaše osebno mnenje o novi Olimpijini zasedbi?
Poimensko in po kakovosti je veliko boljša kot lanska. Na vsakem igralnem položaju imamo vsaj dva dobra košarkarja, v ozadju pa na priložnost čakajo mladci, kot sta Matic Sirnik in Mirza Sarajlija.
Najmanj sprememb je doživela ponudba centrov. Pravzaprav je le Gobubović zamenjal Chrisa Bookerja ...
Menim, da bo prav Golubović velika pridobitev. Če je bil Booker nekakšen specialist za dopolnjevanje zasedbe, bo črnogorski reprezentant nosilec igre na svojem položaju. Veliko pove že dejstvo, da je poletje preživel v kampih NBA in da se je Partizan z vso močjo potegoval zanj. Je visok, čvrst in atletski center, ki sicer še nima izkušenj v evroligi, toda v dveh letih mu bo cena gotovo porasla za nekajkrat.
Mirza Begić lani ni potrdil svojega talenta in poleti je kazalo, da bo zapustil Tivoli. Zdaj naenkrat spet ostaja v vlogi drugega centra.
Lani so ga potisnili v ospredje, kar je bil zanj zelo velik preskok. Letos bo verjetno drugače, vsaj upam, da bo. Ob Goluboviću bi mu moralo biti gotovo lažje v njegovih 15-minutnih epizodah. Manevrskega prostora v ekipi je nasploh še veliko, saj imamo odprto mesto prvega visokega branilca ekipe. Na preizkušnji jih je bilo kar nekaj, toda za začetek smo dovolj dobri s Sašem Ožboltom in Klobučarjem, ki morata vsekakor dobiti priložnost. Za zdaj moštvo izgleda odlično, a če se bo izkazalo, da kdo od nadomestnih igralcev ni pravi, se bodo oktobra, novembra ponudili dodatni ukrepi.
Krilna centra sta stara znanca v novih okoliščinah: vi po operaciji prstanca na desni roki in Miha Zupan po uspešnem preboju v člansko reprezentanco.
Miha je že zdaj v dobri formi. Pozna se mu, da poleti ni imel daljšega premora, saj je igral na EP gluhih, nato pa za Slovenijo v kvalifikacijah za OI. Ker ne slovi po tem, da bi v pričakovanju sezone sam vadil, mu je letos pomagal tekmovalni koledar. Nenehno je bil v pogonu in v Atenah prikazal zelo dobre predstave, ki bi morale biti v spodbudo pri preobrazbi iz koristne zamenjave v odličnega košarkarja.
Kako ste vi okrevali po operaciji?
Od posega sta minila dva meseca in stanje je že veliko boljše. Prst resda ne bo nikoli več tako gibljiv, kot je bil, pomembno pa je, da ne bom več čutil bolečin. Lani je bilo huje, saj so mi vstavili vijak v stopalo, zdaj pa navzlic odebeljenemu členku že vadim z normalno obremenitvijo. Toda opozorila prihajajo. Do 30. leta nisem bil poškodovan, imel sem kvečjemu tri modrice in občasno razmajan kakšen zob, zdaj pa vsako leto dobim nekaj novega železja. Sem že pravi »Ironman«, ne sicer tako pripravljen, ampak v dobesednem pomenu.
Kako vidite novince, predvsem oba Američana, ki ju še ne poznamo?
Priznati moram, da ju še ne poznam dobro, le slišal in bral sem marsikaj dobrega o njunem košarkarskem poreklu. Vem pa, da je naš trener zelo analitičen mož in zato mu povsem zaupam. Raziskal je, iz kakšnega okolja prihajata, ali sta verna, dobro izhodišče pa je že, da prihajata iz ugledne univerze. Osebnostno je tako veliko možnosti, da se bosta ujela z nami. Je pa res, da gre tudi pri njiju za velik preskok. Igrala sta kakovostno košarko v dvoranah za 15.000 gledalcev, toda evroliga je nekaj povsem drugačnega. Zato je dobro, da imamo tako dobrega in izkušenega organizatorja, kakršen je Ilievski, da si bodo lahko novinci privoščili normalno privajalno obdobje. Ilievski je igral šest, sedem let v vrhunskih klubih in na finalnih turnirjih evrolige, po sezoni z manjšo vlogo pri Sieni pa je že kar lačen košarke.
Američani prihajajo, Evropejci še vedno odhajajo v ZDA. Goran Dragič se je podal v Phoenix, kjer ste vi igrali pred dobrim desetletjem kot prvi Slovenec v ligi NBA. Časi so se od tedaj zelo spremenili v korist igralcev stare celine, mar ne?
Včasih je bila prva stopnica, da si igral pri Olimpiji, zdaj pa je Slokarja, Vujačiča, E. Lorbka in tudi Dragiča prej vleklo v tujino kot v Tivoli. Za Gogija menim, da bi se lahko še bolj izkazal pri Phoenixu, kot bi se pri Tau Vitorii. Španski sistem s taktično igro in trdo obrambo pač ni pisan na kožo mlademu, agresivnemu, atletskemu košarkarju, ki je nepredvidljiv in luciden, a se težko kosa s »šahistom« z veliko znanja. Odprta igra v 82 tekmah rednega dela lige NBA ponuja veliko možnosti, še posebej, ker Steve Nash pri 34 letih ne bo nosil bremena vseh 48 minut. Zaenkrat se vse lepo sliši, podpisal bo štiriletno pogodbo in postal Nasheva rezerva, toda upam, da obljube Američanov ne bodo hitro izpuhtele. Vlogo drugega organizatorja so obetali tudi Benu Udrihu v San Antoniu, pa ga je enkrat presenetil nakup veterana Nicka van Exla, drugič prihod mladega branilca z univerze.
O evoluciji priča tudi podatek, da je bil Nash v vaših časih tretji Phoenixov dirigent za Kevinom Johnsonom in Jasonom Kiddom, zadnja leta pa je bil MVP celotne lige.
Ko sva z Nashem prišla v klub, naju je trener Danny Ainge pred tekmami gnal, da sva igrala 1:1 in imela poldrugo uro akcije, saj nato ni veliko računal na naju. Imel naju je kot tretji opciji na najinih igralnih mestih, da sva v pičlo odmerjenih minutah spočila rutinerje in garala v presingu. Zelo sem vesel, da je Stevu uspela takšna kariera. Njemu nikoli ni bilo do tega, da bi imel čim debelejšo verižico okoli vratu, ekstravagantne obleke in razvratno življenje, ampak je krasen, skromen fant, ki je na treninge prihajal v kavbojkah in natikačih.
Kako ste doživeli košarkarske boje v Pekingu?
Američani so prvič prišli s spoštovanjem na kakšno veliko prvenstvo. V Atenah so se med OI zibali na ladji Queen Mary in pili šampanjček, po SP 2006 pa so dokončno uvideli, da tudi najboljša kadrovska zasedba ni dovolj. Tri leta so se pripravljali na projekt Peking in dobili zlato kolajno šele z optimalno igro vseh zvezdnikov. Španci in Argentinci zame igrajo taktično veliko boljšo košarko, vendar so Wade, James in Bryant telesno toliko premočni, da so se reševali s hitrostjo, močjo in skokom. Tudi proti conski obrambi se niso šli ne vem kakšne znanosti, pač pa se je Kobe dvignil v zrak in vrgel prek tekmeca. Če ga ne bi imeli, bi Američani vnovič tenko piskali.
Še vprašanje, ki si ga po OI zastavlja ves svet: je bilo boljše ameriško moštvo z OI 1992 ali letošnje?
Zame to sploh ni vprašanje. Barcelonski »dream team« je bil po košarkarskem znanju, športnem značaju, karizmi in dominantnosti na igrišču precej boljši. Takrat se ni moglo zgoditi, da bi se Chuck Daly tresel na klopi, tako kot se je dve minuti pred koncem dvoboja s Španijo Mike Krzyzewski. Nihče od novodobnih zvezdnikov se v mojih očeh ne more primerjati z Michaelom Jordanom, Magicom Johnsonom ali Larryjem Birdom.
