Tiskane izdaje
Ljubljana - Marija Martinović je spletla nenavadno osebno in tekmovalno zgodbo. Potem ko je v troskoku z bronasto kolajno v svetovni in srebrno v evropski konkurenci prehodila pot v mladinski kategoriji in med članicami začela dvigovati osebne dosežke na mednarodno raven, je morala kariero zaradi poškodbe prekiniti. Pred dvema letoma se je po treh letih tekmovalnega posta in petletni odsotnosti z velikih tekmovanj vrnila, srbsko zastavo pa je po poroki s slovenskih rekorderjem teka na 400 m Matijo Šestakom zamenjala s slovensko.
V novem reprezentančnem dresu je smela prvič nastopiti lani, krizo povratnice pa je prebrodila na svetovnem prvenstvu na Japonskem. »Po tolikšnem odmoru sem bila v Osaki neverjetno živčna, zvijala me je trema, najhuje mi je bilo v kvalifikacijah, ko sem se zavedala pričakovanj. Ob misli, da imam na voljo le tri skoke, me je stiskal strah pred prestopom,« je hodila svoj križev pot in prišla do cilja. »Če preživiš kvalifikacije, se zaradi sproščenosti otreseš bremena,« je podoživela hojo po robu, ki jo je končala marca na dvoranskem SP v Valencii, ko je petemu mestu iz Osake dodala bronasto odličje. »V Španiji mi je bilo že lažje, čeprav nisem imela svojega dne. Želja po kolajni je bila tolikšna, da bi skakala tudi na glavo, če bi bilo potrebno,« v boju za vrh Šestakova na tekmi ni pomislila na morebitne posledice. V kvalifikacijah ji je namreč škrtnilo v kolenu in jo je večer pred finalom pošteno bolelo. Izjemen pogum se ji je obrestoval, s kolajno za vratom je pozabila preživete muke, samozavest ji je začela kipeti.
Prehojena pot ji je posredno narekovala visoke cilje za olimpijsko sezono. »Obe tekmi sta mi pomagali, da se vrnem v igro. Zavedam se, da z doseženimi rezultati sodim v svetovni vrh, vem pa tudi, da zaradi tega kolajne še nimam v žepu, čeprav si jo nadvse želim,« je trdno na tleh in dva tedna pred igrami še ne čuti olimpijske evforije. »Verjetno me bo zajela, ko bom stopila na letalo,« predvideva, da bo čas za dvig adrenalina napočil prihodnji mesec. »Čakata me še dva tedna polnega treninga, na Kitajskem se bom ob lahki vadbi spočila, da bom za tekmo sveža,« je začrtala zadnje dni pred igrami.
Čeravno so ji začrtani trening zmotili rahla poškodba pete, želodčne težave po tekmi v Grčiji in krč na DP v Mariboru, cilja za Peking ni spremenila. »Zdravnik je ugotovil, da imam malo vnete mišice, zato bom do petka previdna, v soboto pa bom začela s polnim treningom. Na srečo so to manjše težave, brez katerih nikoli ne gre, ki ne bodo pa vplivale na pripravljenost. Še vedno sem prepričana, da sem sposobna skočiti čez 15 metrov tudi na prostem, kar bi rada dokazala na Kitajskem. Ali bi mi morebitni 15-metrski rezultat prinesel drugo, peto ali šesto mesto, pa ne vem,« je v razmišljanju o uvrstitvi upoštevala dosežke tekmic, ki jih budno spremlja.
»Verjetno sta Kubanka Yargelis Savigne in Grkinja Hrysopiyi Devetzi, ki sta edini letos na prostem presegli mejo 15 metrov, prvi favoritinji za zmago, vnovič se je na skakališču pojavila Kamerunka Francoise Mbango Etone, ki je po zlati kolajni v Atenah poniknila in je štiri leta ni bilo videti nikjer. O branilki naslova in njenih zmožnostih ta hip pravzaprav nihče nič ne ve, a je ne smemo spregledati. Po zatišju so se na nedavnem DP v Kazanu oglasile še Rusinje. Tatjani Lebedjevi so namerili 14,92, Ani Pjatih 14,88 m. Skratka za tri kolajne nas je kar nekaj kandidatk,« je Šestakova razgrnila, da jo čaka težka naloga in odkrila izbrani »recept« za izvedbo.
»Ne bom se ukvarjala s skoki tekmic, mislila bom le na svoje. Moji izidi so se letos vrteli med 14,60 in 14,90 m, najkrajši je bil še vedno dolg 14,50, povprečje skokov sem v letu dni dvignila za 20 cm, torej sem pripravljena. Odločala bo dnevna forma in seveda boginja Fortuna, ki jo bom spet izzvala s svetlo modrimi nogavicami za srečo,« bo Šestakova stavila na trdne karte - formo in talisman, pred tekmo pa bo popila tudi obvezno kavico.
Iz četrtkovega tiskanega Dela
