Po štirih letih za Slovence spet dan D

Ptuj - Fantje, ki so se v ptujskih termah pripravljali za bržčas odločilno tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, enotno napovedujejo nov zgodovinski večer slovenskega nogometa in srčno igro na meji svojih zmožnosti. Poljaki, nasprotno, so prepričani, da bodo prizemljili Slovence in utišali svojo ogorčeno javnost, ki zahteva takojšen rez selektorja Lea Beenhakkerja.

Prejšnji teden so minila štiri leta od zadnje res pomembne tekme slovenske nogometne reprezentance; Oblakova zasedba je v boju za SP v Nemčiji nujno iskala tri točke proti Norveški v Celju, toda kljub tedaj všečni igri je 3. septembra 2005 potegnila kratko v dvoboju z Johnom Carewom, Mortnom Pedersnom ...

Odtlej so naši v tekmah z uglednejšimi reprezentancami igrali le za čast in statistiko, spomini na padle Albance, Gruzince, Ruse in Švicarje, ki so omogočili poznejši slavji v Kijevu in Bukarešti, so povsem zbledeli. Kekovi fantje imajo drevi usodo vnovič v svojih nogah, odločilen pa bo že štart zahtevne transverzale treh tekem (Poljska, Slovaška, San Marino).

Primerjava z zadnjo »odločilno« tekmo v Celju se ponuja tudi te dni; tedaj so imeli Ačimovič, Čeh in Cimerotič podporo več kot 10.000 navijačev, Novakovič, Koren (ob njem so tedaj igrali tudi Mavrič, Komac, Žlogar in Cesar) in drugi se drevi nadejajo še več duš v Ljudskem vrtu. Če visoke cene vstopnic - včeraj jih je bilo na voljo še nekaj tisoč - le ne bodo pustile posledic ...

»Naš izhodiščni položaj je jasen. Le redko sem videl takšno osredotočenost igralcev na tekmo, kot jo ta čas kažejo naši fantje, ki kar prekipevajo od želje po zmagi,« je vzdušje v slovenskem taboru pred tekmo opisal Matjaž Kek. Res, katerikoli od igralcev v hotelskem preddverju je spregovoril, je bilo moč slišati le: »Zanimajo nas le tri točke.«

Mavrič namesto Cesarja

Londonska avantura ob že znani poškodbi gležnja Boštjana Cesarja ni pustila vidnejših sledi v igralskem kadru naše reprezentance. Prvi Kekov napadalni izbor Milivoje Novakovič sicer trenira po posebnem programu, drugi aduti so pripravljeni za zahtevno zgodovinsko bitko pod Kalvarijo. Dilem okrog začetne enajsterice Slovenije tako ni veliko: Matej Mavrič bo bržkone zamenjal Boštjana Cesarja na položaju štoperja, menjav na krilnih položajih naj ne bi bilo.

Andraž Kirm in Valter Birsa bosta kljub povprečni londonski predstavi začela tekmo, Nejc Pečnik bo morda še kako prišel prav pozneje, ko se bo tekma »lomila«. Glede na položaj, v katerem so se znašli Slovenci - tri točke so v boju za SP nujne -, utegne Kek rahlo modificirati le zvezno vrsto; če se bo odločil za postavitev štirih v rombu, se bo bližje vratom Arturja Boruca pomaknil kapetan Robert Koren, ki bi tako dobil manjšo odgovornost v obrambi, zato pa bi lahko razkril sposobnosti plejmejkerja in tesneje sodeloval z napadalcema. Kdo bi v tem primeru lahko igral na položaju zadnjega zveznega igralca - na katerem utegne v prihodnosti blesteti Rene Krhin -, Aleksander Radosavljevič ali Andrej Komac? Prvi premore več znanja, drugi bolje krije hrbet ustvarjalcem ...

Ključna utegne biti tudi izbrana pravilna taktika za boj z ranjenim in očitno razrvanim tekmecem s severa Karpatov. Mar se Poljakov res splača lotiti s previdno taktiko potrpežljivega čakanja na morebitno(e) napako(e) nasprotnika? Poljski selektor Leo Beenhakker, ki lahko obdrži svoj položaj le v primeru mariborske zmage - »Naše igre zdaj ne moreta rešiti niti Fabio Capello in Jose Mourinho skupaj!« je zapisal novinar uglednega dnevnika Gazeta Wyborcza -, naj bi se po nekaterih virih nocoj odločil za popolno ofenzivo s kar petimi v napad usmerjenimi nogometaši. Se torej v Ljudskem vrtu obeta »va bank« nogomet, saj remi ne koristi ne Slovencem ne Poljakom?

»Ne vem, kako bodo začeli Poljaki, mi smo pripravljeni za obe različici. Da bomo le prežali na nasprotne napade? Ne spomnim se, da bi mi kadarkoli čakali v svojem kazenskem prostoru. Všečnost igre proti Poljski nima prav nikakršnega pomena, zanimajo nas izključno tri točke! Zavedam se, da so Poljaki izjemno hitri, zato bo morala hitrost krasiti tudi našo začetno enajsterico,« je o svoji najtežji selektorski preizkušnji doslej spregovoril Matjaž Kek.


Birsa: Če bo treba, se bomo tudi stepli

Kdo ob nosilcih igre v slovenski zasedbi bi lahko imel vlogo glavnega asistenta za zmagoviti razplet kvalifikacijskega dvoboja s Poljsko v Ljudskem vrtu? To je in bo najvznemirljivejše vprašanje vse do zadnjega sodniškega žvižga usodnega dvoboja v boju za uvrstitev na nogometno SP v Južnoafriško republiko. Selektor Matjaž Kek ima širok krog »džokerjev«, a le eden med njimi je, ki vojsko navijačev nenehno drži v šahu, da bo zdaj, zdaj izbruhnil. To je triindvajsetletni Valter Birsa, ki se ga že drži sloves Mladena Rudonje tega rodu.

»Francoz«, ki je na slovenski sceni nekoč zabijal ter asistiral kot za stavo, ima porazno reprezentantčno statistiko: 26 tekem, 0 golov.

Valter, z rezervne klopi in asistenco ste v teh kvalifikacijah (proti S. Irski V LV) enkrat že odigrali odločilnega aduta, a navijači tako rekoč enotno zahtevajo vaš izbruh golov in ključnih podaj. Je napočil trenutek za vašo sanjsko partijo?

Če bi želel biti Rudonja, bi vsi še morali počakati na moj prvi gol. Uspeh s Poljsko nas namreč še ne vodi na SP, nas pa močno približuje cilju, o katerem vsi sanjamo. Gol ali dva, podaja? Ne, to me že dolgo več ne obremenjuje, statistika ni edino merilo. Raje grem na SP brez gola in podaje, kot pa, da ostanemo doma, jaz pa bi dosegel pet golov. Seveda pa si močno želim, da bi se naposled otresel neprijetnega slovesa, če ne drugega, zaradi samozavesti.

Kako diha slačilnica, se ve kako v eno od najusodnejših tekem in s kom?

Vzdušje je odlično. To je to, kar zadeva stanje reda in discipline v slačilnici. Mislim, da boljše sploh ni mogoče, bolj uglašenega moštva se ne da zamisliti. Ve se, kdo (so)je vodj(e)a, ve se, kakšen je naš cilj in tudi ve se, kako ga uresničiti. Nabrušeni smo do skrajnosti, niti enega ni, ki se ne bi bil pripravljen stepsti. Sploh ni pomembno, kdo bo igral, vsi smo nared za štartnih enajst, a tudi za vstop z rezervne klopi.

Kdo bo streljal enajstmetrovko?

»Novagol«, seveda. Če ga ni na igrišču, potem bom izvajalec jaz.

Pogajanja s predsednikom NZS Ivanom Simičem o nagradah za uvrstitev na SP so torej obrodila sadove?

To je tema za kapetana in druge 'stebre', lahko pa potrdim, da zmagujemo.

Napadalec Ireneusz Jelen in branilec Dariusz Dudka sta vaša soigralca pri Auxerreju. Kaj sta napovedala?

Jelen je poškodovan in ga ne bo, Dudka bo zanesljivo na igrišču. Z njim sem se v ponedeljek pogovarjal in bil sem navdušen nad slišanim. Precej zaskrbljeno je govoril in priznal, da so v slabem stanju, da je vzdušje klavrno, javnost nezadovoljna. Zdi se, da ne verjamejo več v čudežen zasuk. Dobro ga poznam in mi ni deloval tako, da bi me želel preslepiti.

Kakšne so slabosti in prednosti enih ali drugih?

Oboji si močno želimo zmage, bliže njej v takšnih tekmah pa je vselej gostitelj. To je naša ključna prednost.
Je uganka, če sploh igrate na ustreznem položaju (kot levičar igra na desnem boku v zvezni vrsti, op. p.), že razrešena?

Položaj ni napačen, vprašanje je le, če sem bliže tekmečevim vratom ali predaleč. Z desne strani imam večjo možnosti za neposredne strele in ostre podaje pred vrata, z leve bi bil omejen le na predložke.