Alberto Tomba v hribe prinesel duh mesta in juga

Italijanski novinarji so ob prihodih Alberta Tombe na velika tekmovanja vselej zapisali: »Arriva Tomba, arriva la luce (Pride Tomba, pride luč) …« S smučarjem, ki je v deželi nogometa zasenčil tudi najbolj priljubljene žogobrce, nikoli ni bilo dolgčas. Tako kot njegove smučarske mojstrovine, so bile tudi vragolije zunaj tekem poslastica za vse. Konec osemdesetih in v devetdesetih letih minulega stoletja je bil zvezda smučarskega športa, šampion, ki je s svojim življenskim slogom za vselej spremenil podobo belega cirkusa, v katerega je prinesel sproščeni duh urbane kulture in juga Evrope. Iz športa bolj ali manj vase zaprtih hribovcev je naredil šov.

 »Tomba La Bomba«, kot so ga poimenovali zaradi eksplozivnega sloga smučanja, je še vedno sinonim za zabavljaštvo v športu. Na svetovnem prvenstvu v Garmischu, kjer smo se pogovarjali z njim, je bil zvest sebi: poln domislic in zgodbic, presenetil pa je s fotografskim spominom številnih detajlov s tekem. Med drugim se je spomnil tudi prvega članskega nastopa na tekmah FIS na Soriški planini leta 1981, ko ga je za nekaj stotink sekunde premagal velemojster Sorice Jože Kuralt.
Za razliko od življenja na smučarskih terenih, kjer je veljal za enega najbolj dovršenih tekmovalcev in trdega delavca, si je v zasebnem življenju prislužil sloves »bon vivanta«, uživača, ženskarja, »ski playboya«, latinskega ljubimca, nočne ptice ... V svoji vlogi šampiona zabavljača je užival. Velikokrat jo je tudi igral.

Za Italijane je bil športni bog, v katerem so videli vse tisto, kar so si želeli. Bil je fant iz bogate družine, osvajal je zlate kolajne na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, se družil z najbolj pomembnimi ljudmi sveta, vozil ferrarija, bil tri leta zaročen z miss Italije ... »Svet se je vrtel okrog mene. Danes iz drugega zornega kota spoznavam, da je bilo precej stvari zlaganih, da sem morda zaupal napačnim ljudem, vendar to ne more očrniti ničesar, kar sem naredil,« se je spominjal Tombomanije, ki jo v novejšem času primerja z norostjo okrog Valentina Rossija.

Vsi poznajo La Bombo, malokdo Alberta

Alberto pravi, da večina pozna Tombo, malokdo pa resničnega Alberta, ki ga je oče Franco, lastnik tovarne tekstila, učil od malih nog, da mora biti iskren, hvaležen, pristen in samosvoj. Ko ga je pospremil v svet vrhunskega športa, mu je zabičal, da mora biti do ljudi prijazen in spoštljiv – kdor goji zamere in sovraštvo nikoli ne bo zmagovalec. »Očetovih nasvetov sem se vedno držal. Sem zelo odprt in komunikativen človek. Mnogim je to šlo v nos. Priznali so mi, da sem šarmanten in duhovit, po drugi strani pa me zmerjali, da sem aroganten, zloben in hvalisav. Novinarji so se nenehno ukvarjali z mojim zasebnim življenjem, koliko denarja imam, s kom se družim, s kolikimi ženskami sem spal. To je bila cena zmag. Ko so se naveličali pisati o mojih športnih uspehih, so se usmerili na mojo zasebnost. Pikantne novice se najbolj prodajajo, vendar verjemite mi, da je bilo o mojem zasebnem življenju napisanih 80 odstotkov laži. Nekaj časa me je to zabavalo, potem pa ne več. Najbolj na živce so mi šle uro in več trajajoče novinarske konference, na katerih so me zasuli z neumnimi vprašanji. Najbolj nesramni so bili mediji v Italiji, Veliki Britaniji in Nemčiji. Drugod so me spoštovali kot športnika in človeka. Dejstvo je, da sem v svojem delu užival, zelo rad sem proslavljal zmage in se z navijači družil tudi, ko sem izgubljal. Nekateri so rekli, da nisem pri zdravi pameti. Navijači in jaz tega občutka nismo imeli,« zavrača večino zgodb o La Bombi, smučarskemu cirkusantu, ki je v najbolj napetih pričakovanjih tekem presenetiti z nočnimi obiski diskotek, kjer je preračunljivo potrjeval »žurerski« značaj. Medtem ko so njegovi tekmeci pred tekmami želeli mir, je užival v hrupu, a le toliko, da je dražil novinarje in tekmece, ki so mislili, da je utrujen zaradi nočnega življenja, v resnici pa je bil pripravljen za največje zmage. Bil je poln vragolij. Fotoreporterji mu še danes ne morejo oprostiti, da je na sprejemu italijanskemu paparazzu vrgel v glavo kozarec, ker je objavil njegove gole fotografije.

Smuka ga ni bilo strah, 
v slalomu je imel šest oči

Ena od zgodb je bila tudi ta, da mu je mama Maria Grazia zaradi nevarnosti ter padca v superveleslalomu v Val d'Iseru, kjer si je zlomil ključnico, prepovedala nastopati v smuku. »Kje pa. Še ena novinarska raca. Hitrosti me nikoli ni bilo strah. Smuk sem treniral, vendar v njem nisem tekmoval, ker nisem želel ničesar tvegati. V lepem vremenu, ob dobri vidljivosti sem užival. V svetovnem pokalu sem nastopil le enkrat, leta 1987 v Furanu. Končal sem na 20. mestu, tekmo pa sta zaznamovala hud padec in poškodba Markusa Wassmaierja. Takrat sem se odločil: zdravje je pomembnejše od preizkušanja stvari, ki jih ne obvladam 100-odstotno. Tudi potrebe po smuku nisem imel. Zmagoval sem v veleslalomu in slalomu in s tema disciplinama osvojil veliki globus,« je opisal »strah pred smukom«, ki so mu ga mnogi očitali.

Na vprašanje, o njegovi zmagovalni formuli, je odgovoril, da pritiskom ni podlegal. Na nekaterih tekmah so ga celo gnali naprej. »Nekaj je talent za smučanje, ki ga ima vsak v sebi, drugo pa vrline, ki jih pridobiš s trdim delom. Garal sem na treningih, kar je bilo velikokrat v nasprotju z mojo podobo brezbrižnega mestnega fanta. Zame je bil najbolj pomemben ogled proge, na katerem moraš imeti štiri, pet, šest parov oči. Ko prismučaš v prva vrata, moraš že videti nekaj naslednjih in prepoznati točke, na katerih bodo tekmeci delali napake, ti pa si boš v njih prismučal prednost. Na najtežjih delih prog se vselej vidi, kdo je šampion,« je povedal o pristopu »a la Tomba«.

S porazi se ni obremenjeval. Hitro jih je pozabljal in se usmerjal na nove tekme. Tombovi smučarski idoli so bili rojak in trikratni osvajalec velikega globusa Gustav Thöni, sicer tudi njegov dolgoletni trener, in neponovljivi Šved Ingemar Stenmark, navdušil pa ga je tudi njegov 10 mesecev starejši sovrstnik Rok Petrovič (na lovoriki Topolino ga je Rok v pionirski konkurenci prehitel za dobrih 10 sekund). Pa ne zaradi sijajne serije petih zmag leta 1985, ampak njegovega pristopa k slalomu, ki je nasprotoval dotedanji doktrini, da je slalom zgolj disciplina nadzorovane hitrosti. Petrovičev slog ga je navdušil. Postavil je temelje nove tehnike, ki jo je sam razvil do popolnosti.

Več v posebni prilogi o 50. Pokalu Vitranc