Kristalni globus bo večen spomenik

Proti koncu februarja leta 1986 je bila v svetovnem pokalu alpskega smučanja zanimiva skandinavska turneja. Začetek v Åreju, nadaljevanje v Lillehammerju in konec v Geilu. Prevoz po Švedski in Norveški vlak. Zanimiva pa je bila ne le nasploh, za našo reprezentanco še posebej: kakor v Alpah, Rok Petrovič tudi v Skandinaviji ni prekinil uspešne zime. Bela karavana svetovnega pokala je že videla v njem novo markantno osebnost alpskega smučanja. Med to turnejo pa sem zvedel, da je Rok Petrovič tudi poet. Po končanem slalomu, ki so ga izpeljali v bližini prikupnega mesteca Lillehammerja, na precej bolj položnem terenu kot osem let pozneje olimpijski slalom, se je mestna dvorana, v kateri so namestili tiskovno središče, začela hitro polniti. V prostoru je kmalu zabrenčalo kot v panju. Morda je bila lillehammerska dvorana tistega dne zadnja, v kateri se je razlegal ropot stotine pisalnih strojev. Odtlej naprej je ropot potihnil, glasne stroje so zamenjali računalniki. Tiskovna središča na velikih tekmovanjih niso več slišala fortissima, ki je prihajal izpod rok na stotine poročevalcev. Sedaj v teh prostorih gospodari tišina.

Tistega dne je tudi moja lettera 22 še dajala od sebe glas, čeprav je ugledala luč sveta že med olimpijskimi igrami v Rimu leta 1960. Potlej je na letališčih in tudi drugod pogosto dobivala sunke, a je zdržala do obdobja računalnikov. Poročilo s slaloma še ni bilo končano, ko je prisedel k meni Rok Petrovič, fant, ki je dve uri prej med slalomskimi vratci posekal dva velikana svetovnega alpskega smučanja Šveda Ingemarja Stenmarka in luksemburškega reprezentanta Marca Girardellija. Za povrhu je bil ta slalom za naše še ekipni uspeh s petim mestom Grege Benedika in osmim Bojana Križaja.

Ker je bil Rok oblečen v siv pulover kot običajni turist, prav gotovo zato, da ga ljudje na cesti ne bi nadlegovali, ga ni spoznal tudi nihče v tiskovnem središču, so pa tudi vsi buljili v papirje pred sabo. Šele ko sva stala pri šanku na dnu dvorane, so ga novinarji spoznali in mu zaploskali. Ker Rok ni bil preveč voljan za izjave, ki jih je imel tisti dan že čez glavo, sva pohitela na ledeno mrzlo glavno ulico. Zunaj je še nekaj govoril o hitrem pisanju, nato pa povedal, da sam piše poezijo.

Pred Lillehammerjem je imel Rok Petrovič v žepu že tri slalomske zmage za svetovni pokal: Sestriere, Kranjska Gora, Wengen. Med temi mu je bila seveda najljubša kranjskogorska. Ta slalom je bil tudi eden izmed vrhuncev bogate zgodovine pokala Vitranc. Spet se je pod Vitrancem trlo gledalcev, ki so evforično spremljali gladko Rokovo zmago nad svetovnim prvakom, Švedom Jonasom Nilssonom. Skoraj tako kot zmage se je Rok veselil sprejema v Podkorenu. »Nikoli ne bom pozabil, kako spontano in človeško toplo so me po tekmi ustavili Podkorenčani. Dobil sem kos domačega kruha, poljub najlepšega vaškega dekleta in čestitke najstarejšega Gorenjca, ki mi je dejal, da je vesel zmage na njegovem travniku. To so dogodki, ki ti ostanejo v spominu vse življenje.«

Zmagoviti niz je Rok kompletiral s slalomsko zmago v Heavenly Valleyju, nato pa v Bromontu v Kanadi dobil mali kristalni globus s polnim številom točk 125. Srebrne slalomske kolajne so to leto osvojili kar trije Bojan Križaj, Ingemar Stenmark in Paul Frommelt. Še isto leto sta decembra Bojan Križaj in Rok Petrovič spet dvignila na noge Kranjsko Goro in vso smučarsko Slovenijo. K ekipnemu uspehu je spet prispeval z desetim mestom Grega Benedik, sedanji predsednik Alpskega smučarskega kluba v Kranjski Gori.

Kot da sluti prezgodnjo smrt, je Rok hitel živeti. Mudilo se mu je s študijem, diplomo, magisterijem. Sredi tega polnega življenja pa se je pretrgala nit njegovega življenja. Med drugim sem 18.septembra leta 1993 zapisal: Komaj sedem let po tem, ko se je iz Bromonta v Kanadi vrnil z dragocenim kristalnim globusom, ga je doletela tragična smrt v podvodnem svetu Korčule. S snega se je zmeraj rad vračal na ta lepi otok v Dalmaciji, kjer je preživljal počitnice v družinski hiši svoje stare matere.

Rok Petrovič je dobro poznal podvodne grebene okoli Korčule, bil je šolan potapljač z velikimi izkušnjami. Podvodni ribolov, v zadnjem obdobju pa samo še podvodno fotografiranje, sta bila zanj za smučanjem najljubša športa, vendar mu v usodnem trenutku ni pomagalo še tako bogato znanje, da bi se rešil objema smrti v petnajstmetrski morski globini.

Za Rokom Petrovičem, čigar življenjska pot se je pretrgala pri sedemindvajsetih letih, so ostali nepozabni spomini na njegove velike športne uspehe, ki jih je sam vedno skušal demistificirati in jim dati človeško podobo.
Po svoji prvi zmagi v svetovnem pokalu v Sestrieru je v intervjuju čez celo stran poročevalcu milanskega športnega dnevnika La Gazzetta dello Sport zaupal, da se mu je v trenutkih tekmovalne napetosti utrnil spomin na sestro, ki ji je tragično naključje pri športni preizkušnji pretrgalo mlado življenje.

Rok Petrovič je s Kranjsko Goro osvojil smučarski svet. Evropski, ameriški, ves svetovni tisk je z velikimi naslovi naznanjal, da se je Rok namenil osvojiti slalomski svetovni pokal v slogu velikega Šveda Ingemarja Stenmarka. Kristalni globus bo večen spomenik Roku Petroviču.

Iz Delove priloge ob 50. Pokalu Vitranc.