Ko je leta 1992 Tomaž Cerkovnik prevzel vajeti slovenskega moškega smučanja, je vsem reprezentantom razdelil vprašalnik, v katerem so morali opredeliti svoje cilje. Takrat še novinec v prvi selekciji Jure Košir je zapisal, da je njegov največji cilj zlata olimpijska kolajna. V 15-letni karieri je sicer ni osvojil, je pa z izjemnimi rezultati, tudi olimpijskim slalomskim bronom v Lillehammerju 1994, zaznamoval devetdeseta leta slovenskega smučanja. Bil je nosilec nesporne kakovosti. Na seznam zmagovalcev se je leta 1993 vpisal v Madonni di Campiglio, leta 1999 pa v Kranjski Gori in Kitzbühlu. Osvojil je tudi pet kolajn v svetovnem pokalu, leta 1995 pa kot edini Slovenec doslej tudi bron v skupnem seštevku.
Cerkovnikov vprašalnik je sodil v sklop motivacijskih prijemov. Vam je bilo še posebej všeč točkovanje internih treningov, mar ne?
Tomaž je bil enkraten motivator, kakršnega zelo pogrešam v sedanji reprezentanci. Točkovanje je bilo odlična spodbuda, da smo se na treningih močno trudili in med seboj tekmovali. V Koloradu sem na »VN treningov« pred mojo najboljšo sezono zmagal, vse pa nas je zanimalo, kaj bomo dobili za nagrado. Dobil sem posebno izdajo Guinessove knjige rekordov. Cerkovnik mi je ob predaji rekel, da gre za simbolično nagrado, v knjigi pa naj pogledam, kakšne rekorde lahko dosežem. Zakaj olimpijsko zlato in ne svetovna kolajna? No ja, želel sem si vse kolajne tega sveta, vendar ima olimpijska posebeno vrednost, ker so tekme vsake štiri leta in so najbolj odmeven dogodek. Športniki nimajo veliko možnosti, da bi se potegovali za olimpijske kolajne. Nekateri dobijo v karieri zgolj enkrat priložnost, mnogi nikoli.
V svet velikih smučarjev ste stopili kot mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Med manjšimi, a čustveno nič manj vznemirljivimi cilji je bila gotovo zmaga doma, na Pokalu Vitranc. Poleg 1. mesta so se vam še tri tekme globoko vtisnile v spomin.
Prva je bila v začetku osemdesetih, ko sem kot fantič stal ob očetu sodniku na progi in od blizu razprtih oči spremljal tedanje ase. Druga je bil prvi nastop, ko mi je šlo dobro, a sem tik pred uvrstitvijo v finale pred ciljem padel. Tretja je bil moj prvi finale. Proga je bila tako ledena, da se je trava videla skozi. Uvrstil sem se na 24. mesto, za zmagovalcem Tombo pa sem zaostal za dobrih 9 sekund. V časopisu Ekipa je novinar zapisal, da sem smučal kot Brazilec .... Za novinarja sem bil »eksot«, zame pa je bil rezultat velik uspeh, ker se nihče iz mojega rodu ni uvrstil v finale. Napis me je prizadel, nanj pa sem se spomnil, ko me je taisti novinar ob zmagi pobaral za izjavo.
Kdaj ste spoznali, da bi bili lahko vrhunski smučar?
V najstniških letih sem dvomil o sebi, čeprav sem bil smučanju 100-odstotno predan in sem zanj živel od jutra do večera, pa še v sanjah. Vrhunsko smučanje se mi je zdelo oddaljeno svetlobna leta. Ko sem osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka, sem spoznal, da se lahko merim tudi z najboljšimi na svetu. Vsem bodočim športnikom bi rad povedal, da morajo biti vztrajni, četudi se jim včasih zdi, da nimajo velikih možnosti.
Kdaj ste pa začutili, da ste lahko šampion?
Takrat, ko sem videl, da lahko posežem v sam vrh. Občutek, da lahko vse tekmece premagaš, sem dolgo iskal. Ko pa se je zgodil premik v glavi, ki ga sicer zelo težko razložim in opišem, sem šel strmo navzgor. Poglejte Tino Maze, kako jo je le en dober nastop potegnil navzgor, da je premagala vse dotedanje tegobe. To je tista samozavest, ko si misliš, da ti nihče nič ne more.
Kaj vas je času spoznavanja Vitranca najbolj očaralo?
V Kranjski Gori sem bil pri 13 in 14 letih nekajkrat predtekmovalec. Všeč mi je bilo, ker sem lahko vzornike od blizu opazoval, kako se ogrevajo in lotevajo tekme. Takrat si nisem predstavljal, da bom kdaj dobil priložnost tekmovati z njimi. Čez nekaj let pa sem se znašel z njimi na štartu. Noro je bilo, ko sta Bojan in Rok osvojila prvo in drugo mesto. Te tekme se zelo dobro spomnim, domala vsakega detajla. Všeč mi je bil Pirmin Zurbriggen zaradi izjemno napadalnega sloga in osredotočenosti. Joel Gaspoz me je navduševal v veleslalomu s sijajnim občutkom. Spomnim se tudi Güntherja Maderja, ki je z zelo visoko številko v slalomu prišel naprej. Takrat še nihče ni vedel zanj.
Kateri je najsrečnejši trenutek v vaši kariere?
Če me sprašujete po sreči, je to nedvomno olimpijska tekma v Lillehammerju. Pravijo, da sem imel velik »krompir«. In sem ga res imel. Mnogi pa pozabljajo, da sem imel štiri leta kasneje hudo smolo v veleslalomu na igrah v Naganu. Ampak sreča je relativna. Nedvomno sem bil najbolj srečen smučar sveta ob kranjskogorski zmagi. Ko sem slišal huronsko veselje in videl odziv v cilju, ko je vse letelo po zraku, semaforja sploh nisem pogledal. Vse mi je bilo jasno. Neizmerno sem užival tudi v Madonni di Campiglio. Občutki ob prvi zmagi so vselej posebni, pa še Tombo sem premagal. Takrat sem bil mladec, poln energije, da bi kar vse polomil od veselja. To so bili krasni trenutki. Velikokrat se spomnim na ti zmagi.
Podkorensko strmino ste poznali do zadnjega centimetra. Nič vas ni moglo presenetiti.
Teren sem res poznal do potankosti, a tudi sneg ter vsa druga občutja. Vse ljudi sem poznal – od delavcev na progi, do organizatorjev in štarterja. Dobro se spomnim drugega dela zmagovalnega slaloma. Po prvem sem vodil. Drugouvrščeni Thomas Stangassinger se je pognal, jaz pa sem v štartni hišici kot zadnji čakal, da prismuča v cilj. Po reakciji ljudi sem vedel, da je prevzel vodstvo. Ko je štarter rekel prosto in sem palice dal v štartni položaj, sem ga pogledal, fanta iz Mojstrane, ki ga poznam od malih nog. Tisti stik z očmi je povedal več kot tisoč besed. V sebi sem začutil neko moč in dodatno spodbudo. Prav neverjetno je, kako se teh stvari podrobno spomnim.
Tekme doma so vam torej dajale dodaten zagon?
Na letošnjem SP v Garmischu sem videl, da je bilo na nemških reprezentantih in reprezentantkah ogromno breme, ki ga niso zdržali. Res pa je, da je svetovno prvenstvo drugačna tekma. Zame so bile tekme v Kranjsko Gori prednost. Nikoli nisem čutil hudega pritiska. Pred zmagovito tekmo sem slabo spal in se vso noč premetaval po postelji. V sobi je bilo prevroče, zato sem se zbudil utrujen. Bil sem malce zmeden, a le do odhoda na ogrevanje. Jasno mi je bilo, da bom svoje pravo razpoloženje preizkusil le na pripravi za tekmo, zato se z utrujenostjo nisem obremenjeval.
Več v Delovi prilogi ob 50. Pokalu Vitranc.