Šampioni imajo dve sekundi prednosti

Bil je velemojster najtežjih slalomskih prog, ki se mu še danes vsi klanjajo, z največjim tekmecem Ingemarjem Stenmarkom vred. Ko je smučal, je vsa Slovenija obstala, se navduševala nad njegovimi zmagami, žalovala pa ob porazih. To je bila evforija, ki se v slovenskem športu bržčas nikoli ne bo ponovila. V Kranjski Gori je slavil dve slalomski zmagi – leta 1982 in 1986.

Katera slalomska proga vam je bila ljubša – stari Vitranc s ciljem ob bencinski črpalki, ali poligon v Podkorenu?
Zaradi zahtevnosti terena mi je bil ljubši stari slalom. Težja, kot je bila tekma, močnejšega sem se počutil. V glavi sem imel, da sem na težjih tekmah bolj suveren, da lažje dosežem vrhunski rezultat.

Leta 1982 ste prišli v Kranjsko Goro s srebrno kolajno. Zmaga je bila veličastna, vendar pa ste imeli tisto sezono pred svetovnim prvenstvom v Schaldmingu veliko težav s pregibnimi koli.
Pozno smo jih dobili, tako da smo se precejšen del sezone lovili. Na začetku ni bilo dobrih rezultatov. Tone (Vogrinec, op. p.) je norel. Po mojem 11. mestu v Madonni di Campiglio smo se spraševali, kaj je narobe, ali smo v krizi. V Wengnu, zadnji tekmi pred SP, se mi je odprlo. Bil sem peti. Potem sem zmagal še na dveh tekmah FIS in bil najhitrejši na kombinacijskem slalomu, čeprav sem zapel za kol. Prepričan sem bil, da bom osvojil kolajno. Še zlasti, ko je Planai poledenel. Zame je bilo vse idealno.

Bili ste mojster strmih in ledenih prog, vendar ste zmagali tudi na položni v Marksteinu.
Zmaga v Nemčiji je bila tudi zame izjemno presenečenje, ker sem bil dan prej na isti progi deseti. Res pa je, da je bila proga prvi dan mehka, drugi dan pa zelo ledena. Zmaga seveda ni bila samoumevna zaradi ledu, dejstvo pa je, da so mi bile razmere pisane na kožo. Zato sem se odlično počutil. Ko sem bil prepričan, da lahko na tekmi zmagam, sem šel na progo s povsem drugačnimi občutki kot takrat, ko sem imel v sebi preveč dvomov.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da je najslabše, ko na štartu niste bili prepričani vase. Govorili ste o strahu, vendar ne o tistem pred progo in padcem, ampak strahu pred neuspehom. V Kranjski Gori ste tekmovali dobro desetletje. Pričakovanja so bila vedno velika. Vas nikoli ni bilo strah neuspeha?
Pričakovanja, moja in navijačev, so bila velika, prav tako pritisk medijev, vendar sem doma najraje tekmoval. Terena niti nisem toliko bolje poznal od tekmecev, kot sem se na njem bolje počutil, ker smo v Kranjski Gori veliko trenirali. Bil sem tudi vrhunsko motiviran.

Kaj se vam je zgodilo leta 1980 v Lake Placidu, ko so vas po nenavadni napaki in zapletih diskvalificirali? Bili ste eden od kandidatov za kolajne.
Nimam pojma, kaj je bilo. Nikoli se nisem ukvarjal s tem.

Imeli ste še nekaj uspešnih postaj svetovnega pokala – Wengen, Madonno di Campiglio in Kitzbühel, kjer pa vam vselej ni šlo vse od nog.
Vedno sta me motila odjuga in snežni cement, ker je bilo smučišče mehko. Vedel sem, da v mehkem enostavno ne smučam dobro, pa sem veliko treniral in delal na tem, da bi to izboljšal. Zaradi mehkih prog sem izgubil dve kolajni – leta 1985 v Bormiu in 1987 v Crans Montani. Zjutraj na trdem snegu sem bil dober, popoldne pa sem se počutil, kot bi bil drug človek. Že vnaprej sem vedel, da so možnosti za kolajno minimalne. Moja največja hiba je bila, da nisem znal dnevno preklopiti na drugačne razmere.

Vaš največji tekmec Ingemar Stenmark je te prehode vrhunsko obvladal.
Če se mu je zdelo, da mora malo bolj pritisniti na plin oziroma pospešiti, je to znal mojstrsko narediti in nas je vse ugnal v kozji rog. Tudi danes je razlika med serijskimi zmagovalci in njihovimi največjimi tekmeci v tem, da obvladajo te spremembe.

V Wengnu ste pred letom 1980 štirikrat odstopili. Kljub temu ste 20. januarja suvereno zmagali pred Ingemarjem Stenmarkom. Kaj ste spremenili?
Ko se kot mladec prebijaš proti vrhu, je vsak neuspeh del učne dobe. Vsakič greš malo dlje, vsakič več veš. Spoznaš tudi svoje meje oziroma, do kod lahko greš. Ko končno zmagaš, je to potrditev tistega, za kar si treniral. Če sistematsko vadiš in veš, kje si močan, moraš trenirati stvari, ki ti ne gredo. Ko prebiješ mejo, je precej lažje. Tudi tekmeci te gledajo drugače.

Smučanje je vendarle šport individualcev, v katerem se tekmovalec bori sam s seboj in uro.
To sicer drži, pa vendarle obstajajo mejniki, ki jih postavijo tekmeci. Če se času najhitrejšega deseterica ne približa, se na štartu zanesljivo vsi sprašujejo, kaj je narobe. Tako kot vsi, sem se tudi jaz spraševal, če je kaj narobe s progo, ali pa je vodilni enostavno tako dobro smučal, da mu nihče ni kos. Tu odloča psihična trdnost. Sto smučarjev trenira po enakem kopitu, razlike na treningih pa so tako majhne, da včasih komaj verjameš, da obstajajo. Sicer se pa tekme zmagujejo že na štartu. So šampioni, ki imajo že na štartu dve sekundi prednosti pred konkurenco. Brez da se pretegnejo. Tako to je. Kdor nima v nogah ima pa v glavi.

Stenmark je govoril o čisti glavi na štartu ...
Natanko to.

Kako dobro ste se »poznali« kot športnik?
Toliko, da nisem potreboval psihologa. Niti ga nisem hotel imeti. V danih trenutkih sem vedel, kje sem močan, kje šibak. Težav s pripravami na tekmo nisem imel, prav tako ne s s štartno proceduro. Zunanje pomoči nisem želel.

V slalomu ste slavili osem zmag in osvojili tudi mali globus. Kako ste se lotevali tekem?
Enostavnih delov prog sploh nisem gledal. Prepustil sem se avtomatizmu. Osredotočil sem se na najbolj zahtevne dele proge, ki sem jih želel sicer hitro presmučati, a preudarno in brez napak. Najbolj pozoren sem bil na hitrost. Prevelika nikoli ni bila dobra.

Slovenski športniki prevečkrat dvomijo vase. Imajo kompleks majhnosti, na katerega je na nedavnem SP učinkovito opozorila Tina Maze, ko je dejala, da bi bili lahko večkrat do velikih manj spoštljivi in bolj arogantni.
Z Mazejevo se v celoti strinjam. V nas teče slovanska kri, ki se v športu največkrat kaže v »ponesrečenih« nastopih posameznikov. Gre za neke vrste kompleks, ki je povezan z načinom razmišljanja, vzgojo in zgodovino.

Imate psa šarplaninca. Le vašim najboljšim prijateljem pa je znano, da ste velik ljubitelj kač. Tudi doma jih imate. Od kje ljubezen do živali, ki je po eni strani sinonim za modrost in pretkanost, po drugi pa pooseblja nevarnost?
Oče je znal delati s kačami, vendar pa jih v mlajših letih nisem smel imeti. Sedem let jih že imam doma – pitonko in udava. Nobena me še ni pičila, me je pa udav ugriznil. Dobro skrbim zanju, sicer ju ne bi mogel imeti.

***
Bojan Križaj redno spremlja svetovni pokal in se kot gost udeležuje največjih tekmovanj. Zadnjega nastopa slovenskih smučarjev na SP ni želel komentirati. »Velikokrat sem slišal, češ, kaj se oglašam in komentiram, saj sem bil svojčas zraven. Menim, da imajo kritiki prav. Komentarje bom prepustil odgovornim in tistim, ki so vpleteni.«