Vitranški spomini

Zakaj sem obljubil, da bom napisal spomine na zgodovino tega tekmovanja, zakaj so se obrnili prav name? Poleg mene sta pri pokalu najdlje inženirja Mato Podrekar in Hugo Oitzl, ki sta se ukvarjala s tehničnimi zadevami, jaz pa verjetno res najbolje poznam proge, delavce, organizatorje, predvsem pa tekmovalce. Nekatere sem občudoval, z drugimi sem skupaj tekmoval, mnoge pa sem treniral v različnih starostnih reprezentancah. Lahko bi rekel, od Petra Lakote do Matica Skubeta je 51 let razlike, vmes pa čudoviti spomini.
Na garanje in težave človek pozabi, ostane pa tisto, kar je bilo najlepše. Imel sem privilegij, da sem bil vodja tekmovanja, takrat ko je dvakrat zmagal Bojan Križaj in enkrat Rok Petrovič, ko je slalom dobil Jure Košir, pa sem bil njegov trener.

Sam sem začel tekmovati leta 1954 pri smučarskem klubu na Jesenicah, ki je bil takrat daleč najmočnejši v Jugoslaviji. Več mojih kolegov se je pozneje izkazalo na Vitrancu, predvsem Peter Lakota, Andrej Klinar, Blaž Jakopič in Miran Gašperšič.

Smučanje v Sloveniji ima globoke korenine, ljudje ga imajo radi. Mene, pa tudi mnoge druge po svetu, je prvi navdušil Toni Sailer, ko je leta 1956 na OI v Cortini osvojil zlate medalje v smuku, veleslalomu in slalomu ter še četrto v kombinaciji, ki pa je štela le za svetovno prvenstvo. Toni Sailer nikoli ni tekmoval na Vitrancu, ker je po svetovnem prvenstvu v Badgasteinu leta 1958, star komaj 22 let, sklenil svojo že do takrat izjemno bogato kariero in postal filmski igralec. Na dveh velikih tekmovanjih je osvojil sedem zlatih in eno srebrno kolajno. Sailer res ni nastopil na Vitrancu, vendar smo ga videli na spomladanskem veleslalomu v Krnici, kjer je še rosno mlad tudi zmagal in za praktično nagrado izbral govejo kožo, kar mu je njegov oče sufliral iz občinstva.

V Badgasteinu so nastopili tudi štirje Slovenci. Tržičana Tine Mulej in Janko Štefe iz stare garde in mlada Jeseničana Peter Lakota in Stanko Klinar. Prva dva sta sklenila svojo tekmovalno pot pred letom 1961, vendar ju poleg legende našega alpskega smučanja Cirila Pračka najdemo med pripravljavci prog.

Kot zanimivost naj povem, da na prvih tekmovanjih najdemo smučarske delavce od Ljubljane do Rateč. Ko nam je pozneje zaradi preobilice snega šlo krepko za nohte, so nam na pomoč priskočili tudi člani Branika.

Peter Lakota je bil od leta 1961 do 1968 naš najuspešnejši tekmovalec in 10. marca 1968 tudi prvi Slovenec, ki je s šestim mestom osvojil prve točke za svetovni pokal, odlično pa je njegov uspeh dopolnil 22-letni Blaž Jakopič, ki je bil deveti.

Pokal Vitranc je izjemno pomemben pomnik v zgodovini našega smučanja. Omenil sem že predhodnike, ki so orali ledino. Vse skupaj sega v leto 1949, ko so začeli prirejati Bukovniški smuk. Zasluga smučarskih delavcev tistega časa je, da je Kranjska Gora dobila mednarodno tekmovanje, ki je preraslo v neslutene dogodke, ki so sledili.

Slovenski tekmovalci so bili včasih bolj, včasih manj uspešni. Vsaj zame so pomembno vlogo igrali naslednji alpinci: Peter Lakota, Peter Križaj, Janez Šumi, Andrej Klinar, Blaž Jakopič, Marko Kavčič, Miran Gašperšič, sledi zlata generacija Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko, Jože Kuralt, Grega Benedik in Tomaž Cerkovnik, potem so prišli Rok Petrovič, Mitja Kunc, Jure Košir, Andrej Miklavc, Matjaž Vrhovnik, Drago Grubelnik, Uroš Pavlovčič, Bernard Vajdič, Mitja Valenčič, Mitja Dragšič in drugi.

Na Vitrancu je nastopila cela vrsta olimpijskih in svetovnih prvakov. Publika rabi idole. V svetovnem merilu je bil to zame, kot že rečeno, Toni Sailer. Do danes so se na vrhu zvrstili mnogi, vendar res pravo karizmo so dosegli le še Jean Claude Killy, Ingemar Stenmark, Alberto Tomba, Hermann Maier in Bode Miller.

Mogoče sem krivičen do Zurbriggna, Girardellija, Kjusa in Aamodta, vendar karizma je nekaj, kar je dano le redkim. To, kar so bili navedeni asi v svetovnem smučanju, je bil Bojan Križaj za naše. Bil je magnet, ki je Slovence pripravil do tega, da smo teden za tednom komaj čakali na TV prenos tekem svetovnega pokala.

Na Vitrancu se je v 50 letih zvrstilo vse, kar je v alpskem smučanju pomenilo največ. Že na prvi tekmi leta 1961 je veleslalom dobil Josef Stiegler, ki je na OI v Insbrucku zmagal v slalomu, potem pa odšel s trebuhom za kruhom v ZDA, kjer živi še danes.

Prva veleslalomska proga je potekala po trasi Bukovniškega smuka, start je bil malo pod vrhom Vitranca na nadmorski višini 1552 m, cilj pa na travniku pod zgornjo postajo prve sedežnice 517 m niže. Začetni del je bil izredno strm in nevaren. Ko sem nekoč za kondicijski trening peljal reprezentante to pogledat, niso mogli verjeti, da se je tam lahko tekmovalo. Najbolj primerna ocena za ta zgornji del bi bila harakiri z zaletom. Varnost tekmovalcev in skoraj nemogoča priprava proge sta bila vzrok, da so že na naslednji tekmi start prestavili pod zloglasno Kavarno, ki je bila v času Bukovniških smukov za mnoge velika uganka.

V prvih letih je bil v veleslalomu le en tek, vendar izjemno dolg. 28. februarja 1965 je bil najdaljši s ciljem v Brsnini, z višinsko razliko 590 metrov. Trener naše izbrane vrste Marjan Magušar je zakoličil kar 67 vrat, Švicar Edmund Bruggmann pa je za zmago potreboval reci in piši kar 2 minuti, 34 sekund in 74 stotink. Od začetka svetovnega pokala leta 1967 sta bila na sporedu vedno dva teka.

Prvotni slalom je bil po konfiguraciji idealen. Start je bil na višini Rora, cilj pa na Budinekovem travniku. Dve hudi strmini, položnejši del med strminama na vrhu »Esa« in zložen zaključek so bili prava paša za oči. Še posebno lepe so bile tekme ob koncu zime, ko so bila severna pobočja Vitranca obsijana s soncem. Nikoli ne bom pozabil velikega obračuna leta 1966 med velemojstroma belih strmin, svetovnima prvakoma, Francozom Guyem Perillatom in Avstrijcem Karlom Schranzem. Zmagal je prvi, v veleslalomu pa je oba presenetil Werner Bleiner.

Celoten članek si preberite na www.polet.si.