Zaklad smučarskih zgodb in anekdot

Jože Dekleva, legendarni delov novinar in sopotnik večine zvezdnih trenutkov slovenskega smučanja. Pravnik po izobrazbi, novinar po poklicu, z dušo in srcem pa športnik, predvsem smučar. Ta nenavadna kombinacija natančno opiše Jožeta Deklevo, legendarnega Delovega novinarja, poznavalca slovenskega in svetovnega alpskega smučanja in zvestega sopotnika tako rekoč vseh slovenskih smučarskih zvezdnih trenutkov. V svoji karieri je s peresom sodeloval na neskončnem številu tekem svetovnega pokala, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Ko te sprejme v svoje kraljestvo, bi lahko v nedogled pripovedoval smučarske zgodbe in anekdote. O asih, ki jih mlajše generacije sploh ne poznajo več, o Križaju, Petrovič, Strelu, Franku in Kuraltu, pa seveda tudi o Stenmarku in drugih.
Jože Dekleva je tudi avtor številnih knjig, v katerih opisuje bogato slovensko smučarsko zgodovino. Skupaj z Janezom Šmitkom, Jožetom Pogačnikom in Andrejem Deklevo je soavtor knjige ob petdesetletnici Pokala Vitranc.

Ste ob pisanju knjige Pokal Vitranc slavi pomislili, da je smučarski Vitranc že petdesetletni gospod?
Smučanje je bilo v Kranjski Gori doma že pred vojno. In tam je bilo vedno nekaj zagnanih turističnih delavcev, ki so se s turizmom ukvarjali tudi poklicno. Po vojni so se začele graditi žičnice in takrat se je razmeroma kmalu pojavila ideja, da bi lahko organizirali tudi pravo tekmo. Tako se je rodil Bukovniški smuk, ki si je v alpskem in tudi evropskem prostoru zelo hitro pridobil ugled. Tako so na tem smuku poleg naših sodelovali tudi številni tuji asi.

To je bil strahovit smuk z Vitranca. Bilo je hujše kot v Kitzbühlu. Zgodilo se je kar nekaj grozljivih padcev, enemu izmed tekmovalcev je kol dobesedno prebodel želodec ... Zato je bilo jasno, da v taki obliki nima prihodnosti. Zaradi nevarnosti ga tudi naša smučarska zveza ni nikoli uvrstila v svoj uradni koledar. Takoj na začetku šestdesetih let pa je padla odločitev, da se bo po novem tekmovalo v slalomu in veleslalomu. To je zveza takoj potrdila in tekmovanje je dobilo ime Pokal Vitranc. Poleg tega je bilo v Kranjski Gori organiziranih precej tekem FIS in tekem evropskega pokala.

Je bilo kaj težav pri uvrščanju kranjskogorskih tekem v koledar svetovnega pokala, glede na to, da je bila takratna SFRJ kljub vsemu bliže vzhodnemu kot zahodnemu bloku?
Ni bilo težko. Tekma je imela dober ugled. In tudi nekaj Slovencev je bilo funkcionarjev v mednarodnih smučarskih organih.
Poleg tega ima Kranjska Gora dobro lego. Avstrija in Italija sta tako rekoč streljaj stran, tudi Nemčija ni daleč. Zelo privlačna je bila tudi za vzhodnjake – Madžare, Čehe, Poljake, Bolgare ...

Če se ne motim, so imeli tudi v začetnih letih slovenski smučarji vidne vloge, čeprav morda niso posegali po mestih na odru za zmagovalce?
A, seveda! Ljudje so na splošno prepričani, da se je zgodovina slovenskih uspehov začela s Križajem. A že zdavnaj prej smo imeli nekaj zelo dobrih smučarjev. Tine Mulej, Janez Štefe, Matevž in Slavko Lukanc so bili vrhunski tekmovalci, Mulej je bil celo tretji v Kitzbühlu. V Kranjski Gori so bili med boljšimi.

A kljub vsemu je bil Bojan Križaj tisti, ki je smučanje na Slovenskem povzdignil na raven vseljudske evforije. Kakšno odkritje je bil z novinarskega vidika Bojan Križaj?
Prvič sem ga videl, ko je bil v Mariboru še kot mulček, star dvanajst, morda trinajst let, vozil kot predtekmovalec na neki ženski tekmi. Že takrat je šel kot raketa. Gorenjci so mi takoj povedali, da je to sin znanega tržiškega smučarja Petra Križaja. Potem sem nanj za nekaj let pozabil. Dokler se ni odlično uvrstil na otroški tekmi na Semmeringu, če se ne motim, je celo zmagal. Kmalu potem ga je Vogrinec uvrstil v reprezentanco in kot sedemnajstletni fantič je leta 1974 že nastopil na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu.
Po prvih zmagah v svetovnem pokalu pa si je pridobil pravi zvezdniški status. In to ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po Jugoslaviji in Evropi. Bil je ljubljenec ženskega dela občinstva. Vedno je smučal brez kape, tako da so mu pšenični lasje vihrali v vetru. Na neki gimnaziji v Milanu so imeli celo športno društvo, imenovano Bojan Križaj.

Pravi vrhunec je bil leta 1982, ko sta Boris Strel in Bojan Križaj osvojila kolajni na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, tekmi v Kranjski Gori pa sta bili le nekaj tednov pozneje?
Takrat je bilo res noro. Olje na ogenj smo prilili tudi novinarji, ki smo napisali, da bo Kranjska Gora nekakšna »revanša« Stenmarku, ki je bil v Schladmingu tako v veleslalomu kot v slalomu pred obema našima.
Spomnim se, da so se proti Kranjski Gori že v zgodnjih jutranjih urah z vseh koncev Slovenije začeli valiti avtobusi z navijači. Bilo jih je več kot trideset tisoč. Gledalci so dobesedno obkrožili progo. Še na startu jih je bilo toliko, da tekmovalci, preden so se spustili na progo, sploh niso mogli opraviti male potrebe.

Takrat so tekmovali še na stari progi nad bencinsko črpalko, ki še vedno velja za eno najboljših in tudi najtežjih prog v zgodovini svetovnega pokala. Pred nekaj leti sva se tam mimo peljala z nekdanjim italijanskim asom in tudi olimpijskim prvakom Pierom Grosom, ki je dejal, da je bilo to najboljše slalomišče, na katerem je kdaj tekmoval.

Celoten članek si preberite na www.polet.si.