Tiskane izdaje
»Ovo je ovde Balkan, Mirisni cvet, Totalno nerazumljiv za ceo svet,« prepeva Momčilo Bajagić Bajaga, še vedno eden najbolj priljubljenih glasbenikov med jugonostalgiki, tistimi, ki se nikoli niso posebej menili za debate in polemike o tem, do kod seže Balkanski polotok. Vse do naših meja z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, kot to vidijo v širnem svetu, v katerem jih ne zanimata geopolitično dlakocepstvo in lokalne preference, le do vidnih ločnic v pokrajini, kot jih vidijo geografi (do Kolpe, Save in Drave), ali le do schengenske meje z južnimi sosedi, kot so to opredelili v Bruslju, ki nas je »potegnil« iz balkanskega »kotla« in nas umestil v bolj »kultivirano« družbo srednjeevropskih držav?
Fizične in navidezne meje si lahko vsak razlaga po svoje, o miselnih, pri katerih ne zaležejo zemljepisne ali politične pregrade, ni dvoma. Vsaj v slovenskem športu, ki tako kot naša država letos praznuje »polnoletnost« - 18 let samostojnega življenja. To je doba, po kateri vsakdo v tej državi odgovarja za svoja dejanja, po kateri naj bi vsak znal misliti s svojo glavo. V športnih arenah pa, kot kaže, še vedno nismo povsem odrezali popkovine z jugoslovansko »matico«, od katere bi lahko sicer pobrali veliko pozitivnih lastnosti. A večji del »šmeka«, šarma za športne igre in odločnosti, da se velja preizkušati le v tistih športnih panogah, ki v svetu nekaj pomenijo in je v njih konkurenca najbolj izostrena, je ostalo južno od nas. Kaj smo »podedovali« mi? Žilico za nečedne posle in nerazonsko čustvovanje. Bržkone še marsikaj drugega, a omenjene karakterne lastnosti so bile leitmotiv našega športnega septembra v 19. letu samostojnosti.
Najprej smo kot narodne heroje slavili »padle« košarkarje - Zdovčevi fantje so se res borili kot levi, a rezultatsko niso uresničili svojega cilja -, nato pa smo zabredli precej globje. Z rokometno sodniško »vojno«, ki je potrdila, da so stare navade železna srajca. Dobičkonosnih praks iz časov ranjke skupne države se marsikdo noče odpovedati, pa to ne velja le za pregovorno »podkupljeni« rokomet. Nato se je še v Mariboru zgodila ulica, natančneje slačilnica, v kateri je kapetan državnih prvakov Zoran Pavlovič menda od blizu videl ostre robove razbite steklenice v rokah ene od Viol, ki so svoje »ljubljence« podučile, kaj se lahko zgodi, če za »sveti dres« ne pustiš vedno srca na igrišču. Navijaški protest - v Zahodni Evropi, h kateri tako stremimo, so v ta namen uveljavili žvižge, kakšen transparent in bele robčke - bo imel še hujše implikacije, če bi se izkazalo, da ni bil spontan, temveč del pritiska klubskega vodstva na nogometaše in Darka Milaniča ...
Nič kaj imenitno, »srednjeevropsko«, a enako je tudi zunaj športnih aren, ki so nenazadnje ogledalo naše države »najstnice«: Ovo je ovde Balkan ...
Iz petkovega Dela.
