Tiskane izdaje
Ljubljana - Danes ponoči je po težki in hudi bolezni v 93. letu starosti umrla najpomembnejša ženska slovenske telesne kulture, Jelica Helena Zoe Vazzaz, je sporočil njen dolgoletni prijatelj, sicer pa gimnastični strokovnjak in predstojnik katedre za gimnastiko na Fakulteti za šport Ivan Čuk. Jelica Vazzaz je bila desna roka preroditelja telovadbe na Slovenskem Viktorja Murnika, legenda slovenskega športa in pionirka ritmične gimnastike v Sloveniji ter dolgoletna članica Narodnega doma.
Vazzazova, rojena 5. avgusta 1914, je bila tekmovalka, trenerka, sodnica, raziskovalka, ustanoviteljica sekcije ritmične gimnastike pri nas, ter dolgoletna članica športnega društva z najdaljšo tradicijo v Sloveniji ŠD Narodni dom in članica Kluba za ritmično gimnastiko Narodni dom Ljubljana.
Kot tekmovalka, trenerka ali sodnica je nastopila na več olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih; leta 1938 na SP v Pragi je z ekipo osvojila drugo mesto. Vazzazova je bila tudi prva slovenska študentka strokovnega študija na takratni višji šoli za telesno kulturo v Beogradu, zelo rada pa je pripravljala tudi zletne točke, ki so bile izjemno priljubljene zlasti ob proslavah dneva mladosti na beograjskem stadionu.
Vazzazova je za svoje delo prejela Bloudkovo priznanje in častno listino OKS
V zasebnem življenju je bila življenjska sopotnica in prijateljica Borisa Gregorke, uspešnega orodnega telovadca in atleta, dobitnika olimpijske kolajne ter vzgojitelja povojne slovenske gimnastične generacije. Kot članica Narodnega doma je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedla takrat izjemno strokovno novost - telovadbo mamic z otroki in nato še staršev z otroki.
Vazzazova je bila tudi pionirka ritmične gimnastike v Sloveniji ter pobudnica za razvoj skokov na prožnih ponjavah. Dolga leta je bila profesorica na Fakulteti za šport in tudi prodekanica za študentske zadeve. Še nekaj let pred smrtjo, skoraj do 90. leta starosti je vodila Skokice, ritmiko za starejše članice, kjer je bila povprečna starost čez 70 let.
Jelica Vazzaz je vtisnila neizbrisen pečat v slovenski šport. Za svoje delo je leta 1965 prejela Bloudkovo priznanje, novembra lani pa iz rok predsednika Slovenske olimpijske akademije Mira Cerarja tudi častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije, najvišje priznanje OKS za življenjsko delo.
