Tiskane izdaje
"V rezultatih Usaina Bolta in drugih jamajških atletov na zadnjih OI in SP ni nobene velike skrivnosti. Jamajčani so že dolgo nadarjeni tekači, končno pa smo bili priča šampionskim rezultatom. Razlog za tako silovit naskok na vrh je v tehnologiji dela, boljših priložnostih za treniranje, večji osredotočenosti na vadbo, predvsem v garanju, brez katerega ni vrhunskega rezultata. Preobrat se je zgodil, ko so se socialno-ekonomske razmere na Jamajki izboljšale, tako da najbolj srečnim in nadarjenim tekačem ni bilo treba več v ZDA.
Drugi razlog je prišel pred leti, ko je Mednarodna atletska zveza zgradila atletsko središče. Pred petimi leti se je vključila še Puma, ki je namenila milijone dolarjev za razvoj vrhunskega športa. Zdaj ko je športu namenjeno več denarja, lahko atleti bolje živijo in se prehranjujejo. Danes lahko rečemo, da imajo Jamajčani podobne razmere za vrhunsko atletiko kot druge razvite države.
V dobrih starih časih, pred letom 2000, pred mladinskim prvenstvom, je bil na Jamajki z 2,5 milijona prebivalcev samo en štadion. Danes so trije. Večina srednjih šol ima danes tudi internate, kjer so nastanjeni najbolj nadarjeni tekači in lahko nemoteno trenirajo. Okolje je odlično predvsem za mlade. Imamo prvenstvo za dekleta in fante, tekmovanja, v katera so vključeni tudi starši, ki finančno in moralno podpirajo svoje otroke, da se ukvarjajo s športom. Na štadion pride na šolska prvenstva tudi 34.000 ljudi. Mladim je atletika oziroma tek priložnost za uveljavitev, boljšo izobrazbo, mnogim seveda tudi, da se dvignejo iz socialnega dna.
Usain Bolt se ni zgodil včeraj in na hitro. Talent je pokazal že v zelo mladih letih, kar pa so mnogi spregledali. Večina spremljevalcev svetovne atletike zagotovo ve, da je pri petnajstih letih na travi tekel 200 m že 20,4. Je iz dela države kjer je mogoče teči le na travi, pravih atletskih stez pa ni. Talentiranega fanta je opazil premier Jamajke. Premestili so ga v okolje, kjer je lahko treniral. Pod nadzorom trenerja Glena Millsa trenira od prvega dneva zelo marljivo. Najbolj pomembno pa je, da je okrog sebe zbral učene ljudi, ki zelo veliko vedo o šprintu. Mislim da lahko teče hitreje. Po vsem, kar je pokazal v Berlinu na 100 in 200 m sem prepričana, da lahko teče 200 m pod 19 sekundami. Na SP je tekel 19,18 po osmih nastopih ...
Mnogi me sprašujejo, kaj je narobe z belopoltimi šprinterji? Preveč berejo statistiko. Verjamejo, da niso grajeni dovolj dobro, težava pa je tudi v miselnosti. Ne vem, če lahko belci tečejo pod 9,5, a vem da lahko tečejo hitreje kot doslej. V tem kontekstu gledam tudi na slovensko atletiko. Mediji morajo nehati poudarjati povprečne ali malo boljše rezultate in govoriti o dobrih časih. Mati ene najboljših šprinterk sveta Veronice Campbell je jokala, ko je zasedla na SP šele četrto mesto, češ, Jamajčani bodo razočarani nad njo, ker ni tekla dobro. Nihče ne sme biti s povprečjem zadovoljen - ne tekmovalci, ne trenerji, ne klubi, ne stroka in ne mediji. Dejstvo je, da slovenski atleti preveč trenirajo. Mislijo, da je bolje več. Kopirajo od drugih, kar je narobe. Potrebno se je ustaviti, odpreti oči in pridobiti znanje. Treba je pokusiti kaj spremeniti.
Primož Kozmus z zlato kolajno ter Miran Vodovnik in Martina Ratej so s finali rešili slovensko atletiko. Obenem pa so dokaz, da se da marsikaj vrhunskega narediti. Morda bi bilo dobro razmisliti o štafetah. Za dobro štafeto niso potrebni štirje vrhunski tekači, ampak eden dober in trije solidni. Kaj se da narediti iz dobre štafete, so pokazali v Belgiji in na Nizozemskem. Slovenija ima potencial. Le miselnost bo treba spremeniti."
Povprečje ubija
Slovenski športniki se prehitro zadovoljijo s povprečnimi rezultati, preveč trenirajo, premalo razmišljajo in so premalo samozavestni, tudi mediji pogosto nekritično poročajo o njihovih dosežkih, je ekskluzivno za Delo povedala Merlene Ottey.
Objavljeno
02. september 2009 00.22
Marlene Ottey je najstarejša tekmovalka na letošnjem EP
