Pozabljen na letališču je našel pot do rajskih vrat

Tretji zaporedni naziv afriškega nogometaša leta je kamerunskega zvezdnika Samuela Eto'oja že vpisal med legendarne igralce s črne celine.

Objavljeno
20. februar 2006 08.00
Samuel Eto'o
Tretji zaporedni naziv afriškega nogometaša leta je kamerunskega zvezdnika Samuela Eto'oja že vpisal med legendarne igralce s črne celine. Pri vsega 24 letih je izenačil rekordni niz Ganca Abedija Peleja z začetka devetdesetih let minulega stoletja, s čimer je povrhu prekosil slovitega rojaka Rogerja Millo, sicer afriškega nogometaša stoletja. Barcelonin as je tako zaokrožil sijajno sezono (bil je tudi 3. v izboru FIFA), v kateri je evropski nogomet afriškim zvezdnikom naposled odprl vrata prvega razreda.

Po kamerunskem izbruhu na SP v Italiji ('90), s tedaj že nogometnim starčkom Millo na čelu, so bili afriški nogometaši nenehno »predmet poželenja« evropskih klubov, toda preboj v prvo ligo zvezdnikov je bil za Afričane nedosegljiv cilj. Z izjemo Abedija Peleja, ki je v dresu Marseilla igral eno od najvidnejših vlog pri osvojitvi evropskega klubskega prvaka, in Liberijca Georgea Weaha, ki je blestel v dresu Milana, so praviloma največji biseri iztržili manj od pričakovanj. Med največje »poražence« sodijo nigerijska »orla« Jay Jay Okocha, Nkwanu Kanu, Ganec Anthony Yeboah, Maročan Mustafa Hadji

Samuel Eto'o je ob dve leti starejšemu Didierju Drogbaju in leto mlajšemu Michaelu Essienu (2. in 3. v izboru afriškega igralca leta) znanilec novega vala, ki je opravil s stereotipnimi predstavami o nadarjenih, a sila nepredvidljivih in poceni afriških igralcih. Njihova osnovna pomanjkljivost je bila taktična nezrelost, zaradi česar so se največje trenerske avtoritete sila redko odločale, da bi jim namenjale vidnejše vloge. Toda Eto'o & Co. so fantje iz drugačnega testa; ne samo da so se uveljavili kot hvaležni, marljivi, disciplinirani in učinkoviti igralci, postali so tudi marketinško pomembni členi, zaradi česar so se prebili v sam vrh plačilnega razreda svetovnih zvezdnikov. Trenutna tržna vrednost svete afriške trojice namreč presega 100 milijonov evrov.

Ko gre za Eto'ojevo zgodbo o uspehu, že od mladosti otežene z bremenom Millovega naslednika, je na dlani, da je ni spisal izključno s talentom, marveč tudi s tekmovalnim značajem, pogumom in predrznostjo, kakršno premorejo le največji. Da Eto'o vse to ima, potrjuje tudi njegova poučna vajeniška doba pri Mallorci in še bolj resnična anekdota z začetka evropske zgodbe. Ob prihodu v Evropo v Madrid, kamor ga je povabil Real, ga namreč na letališču ni počakal niti eden od klubskih predstavnikov. Samuel, tedaj star komaj 16 let, se ni zmedel. Na letališču je poiskal prvega Afričana in ga prepričal, da ga odpelje naravnost v raj – v Realov kamp za trening. Druga podrobnost, ki razkriva njegov značaj, pa so besede, ki jih s kančkom žlehtnobe venomer uporabi, kadar izbirajo najboljše posameznike. »Če bi se imenoval Etoinho, potem bi bil že zdavnaj v družbi največjih,« je namignil na to, da za zvezdniški status zadostuje že brazilski priimek. Daleč od resnice gotovo ni, saj je z izjemnimi igralskimi značilnostmi že v marsičem prekosil žonglerje iz Južne Amerike. »Njegove odlike ga uvrščajo med najboljše. Je tipičen strelec, odličen v preigravanjih, hladnokrven pred vrati, spreten v kazenskem prostoru,« o njem pravi njegov trener pri Barceloni Frank Rijkaard.