Pozor! Bric spet zabija gole

Ljubljana – Kdo je ta strelec? Tako se v soboto v Ljudskem vrtu seveda niso spraševali privrženci Maribora, pač pa se je poleti leta 2004 spraševal dobršen del evropske nogometne javnosti, potem ko je Hit Gorica na štadion Parken v Københavnu uprizorila eno od najsijajnejših slovenskih klubskih zgodb na evropski sceni. Po goriških 1:2 je na danskem prizorišču slovenskih reprezentančnih polomij odjeknila »petarda« v domači mreži.

Goričani so z rušilno močjo senzacionalno izločili danskega šampiona FC København, v modro-beli opravi pa je tudi na evropski sceni zablestel tedaj 22-letni Jani Šturm. Napadalec iz goriški Brd, iz vasice Cegl, je zabil dva gola, še enega si lahko lasti brez pripomb, dodal je še asistenco. Zvezda je bila rojena.

Tako se je zazdelo, celo Brane Oblak je bil za trenutek v dvomih o tem, ali naj ga povabi v reprezentanco, toda sledila je kalvarija, ki je obetavnega igralca vzgojenega v goriški nogometni šoli skoraj zbrisala s seznama nogometašev. Natrgana prepona ga je za pol leta odstranila z igrišč, potem so sledile manjše poškodbe kot po tekočem traku. Ko se je nekako le sestavil, je poskusil nogometno oživeti na Otoku, pri škotskem drugoligašu Dundeeju. Še prej se mu je iz nog izmuznila življenjska priložnost – selitev k tedaj članu Premier League Leicestru.

»K sreči je to preteklost. Spomini so grenki, toda tudi življenjsko koristni. Najpomembnejše je, da sem zdrav, kar je za športnika ključnega pomena. Brez zdravja ni nič, ne sreče ne uspehov. Upam, da se je začela pisati nova zgodba,« se je poln optimizma razgovoril zdaj že 27-letni Jani, ki je že več kot leto dni član Domžal, a je zablestel šele v zadnjih tednih. Domžalski vzpon iz krize se je začel – med drugim – tudi z njegovimi goli, na zadnjih petih tekmah je dosegel tri, vključno s prvim v Ljudskem vrtu, ki je vijolične že usmeril v nov poraz.

»Mislim, da smo zdaj obrnili smer proti sredini lestvice, da je dno že oddaljeno, čeprav je ritem tekem hud in dva spodrsljaja v nizu lahko že zapeljeta v napačno smer. Zadnji rezultati so posledica dobrega dela, odličnega vzdušja, uigranosti … Ekipa se je menjala, mlajši so potrebovali nekaj dlje časa za uveljavitev, povrhu smo se ujeli s trenerjevimi zamislimi. Kar zadeve mene, ni veliko skrivnosti. Vse je v zdravju in upam, da bom še naprej lahko razmišljal zgolj o treningih, tekmah in golih. Ali bom še kdaj tako blestel kot nekoč? Ne vem, vem pa, da v nogometu še nisem rekel zadnje. Moje ambicije so povezane z vnovičnim poskusom v tujini. Ampak ne bom hitel in šel z glavo skozi zid, grem korak za korakom,» je previden napadalec lahkega teka in prefinjenega občutka za postavljanje.

V šampionski Gorici se je proslavil s ključnimi goli, ko je spomladi v sezoni 2003/04 nadomestil manjko golov Aleksandra Rodića, sicer takrat tudi odličnega asistenta. Z bliskovitimi menjavanjem ritma in hitrim gibanjem je bil neulovljiv za branilce.

Janijeva nogometna zgodba je še vedno razpeta med domačo sceno, vrnitvijo med najboljše napadalce in spomini za izgubljenimi priložnostmi. »Škotska je bila prijetna izkušnja. Nogometno se ni izšla, toda bilo je kaj videti in se naučiti. Tam igrajo povsem drugačen nogomet, zaznamujejo ga dolge podaje, v ospredju je telesna priprava. Igrajo fajterski nogomet skozi vseh 90 minut, presing po vsem igrišču in na polno. Ampak tudi naš se lahko primerja z njim in je tehnično bolj dovršen,« primerja dva različna sloga in odkriva, da je bil po škotski avanturi v stikih tudi z Goričani, a se vrnitev ni posrečila. Raje se je zazrl v bližnjo prihodnost, v sredo in dvoboj z Olimpijo. Domžalčani so z zeleno-belimi prvi letošnji dvoboj prepričljivo izgubili, čeprav so povedli z 1:0.

»Za nami je serija zmag, oni nizajo poraze. Forma je naš adut, kar pa v slovenski ligi ni kdo ve kakšno zagotovilo za uspeh. Upam le, da bomo ponovili zadnje predstave in prišla bo tudi zmaga,« brzda evforijo in strasti Bric, ki začasno živi v Trzinu.