Primož Kozmus užalil smučarje

Ko smo po tistem, ko ste postali svetovni prvak, naredili prvo številko Poleta, nas je poklicala starejša bralka in nas prijazno ozmerjala, češ da nimamo v Poletu nič o vas. In da naj nas bo sram. Nič ni pomagalo dolgo pojasnjevanje, da ste naš kolumnist, da spremljamo vašo pot in da bo pogovor z vami v naslednji številki. Očitno je, da niste le najbolj uspešen, priljubljen in spoštovan slovenski športnik med športnimi navijači, ampak ste si zaslužili tudi iskreno spoštovanje ljudi, ki jih drugače šport ne zanima najbolj. Ali se tega zavedate?

Težko rečem, da se tega zavedam, je pa lepo sprejemati takšne poklone. Menim, da mora vrhunski športnik ostati »človek«. To je bistvo vsega. Ljudje imajo dovolj »zvezdnikov«, ki iščejo pozornost s posebnostmi, ki bi jih dvignile iz povprečja. Včasih je sicer težko ustreči željam ljudi, kajti najprej je vendarle treba gledati na trening. Toda če situacijo razložiš tako, da jo ljudje lahko razumejo, ti ne zamerijo, tudi če jih kdaj zavrneš.

Ko ste se začeli tolči za pravičnejši status vrhunskih športnikov, ste s tem dejanjem verjetno za koga postali tudi človek, ki se bori za pravico tistih, ki do nje ne (z)morejo. Koliko tega bremena, da ste za marsikoga verjetno zato postali tudi borec za pravice in dostojanstvo ljudi nasploh, ste pripravljeni sprejeti?

To ni lahko delo. Predvsem zato, ker sem človek, ki rad kakovostno rešuje stvari. Pri nas je pa že na začetku šlo za to, kako zadovoljiti Kozmusa, in ne, kako kakovostno sistemsko rešiti zadevo. Pri meni so »padli« marsikateri ljudje na uglednih položajih, ki so takrat pokazali svojo pravo plat. Na žalost se moram zdaj odmakniti od zgodbe, ker se želim povsem osredotočiti na met, daljši od svetovnega rekorda. Energije za oboje nimam Vsekakor pa še nisem rekel zadnje na to temo. Doslej me ni še nihče prepričal, da se motim.

Včasih, ko je bilo smučanje edini pravi slovenski šport, so ljudje pri naših smučarjih cenili predvsem to, da so nas postavljali na zemljevid Evrope ter, bodimo pošteni, ločevali od južnih bratov in njihovega načina življenja, ki se je v mnogočem res zelo razlikoval od slovenskega. Pri vas se zdi, da ljudje bolj začenjajo razumeti, kaj vse je treba storiti, da postaneš najboljši na svetu?

Danes biti najboljši na svetu, v kateri koli dejavnosti, je izjemen dosežek. Prijatelj mi je dal dober nasvet za vse tiste, ki dvomijo o vrhunskih dosežkih. Vsak, ki je glasen, naj si najde katero koli dejavnost in naj najprej premaga vse v svoji ulici, nato kraju, državi in potem naj gre v svet. Mislim, da se jih bo 99 od stotih ustavilo že v svoji ulici ob pivu s prijatelji.

To je normalno. Le malo je ljudi, ki so rojeni, da lahko pridejo na vrh. Pomembno je, da ljudje spoznajo delo, ki ga opravljamo športniki. V športu danes zamujenega jutri ne moreš nadomestiti. Zato je najbolj pomembna disciplina življenja. Da ne govorim o okolici, ki mora delati zate.

Dejstvo je, da se pogoji, v katerih ste vadili do pred nekaj let, ne morejo primerjati s tistimi, kot so jih imeli smučarji po zaslugi Toneta Vogrinca pred tridesetimi leti?

Vsekakor ne. Mi smo začeli brez vsega, le z vizijo. Vlado Kevo, Marjan Ogorevc in skupina mladih metalcev. Delali smo po sistemu, ki ga je uporabljal svetovni rekorder, in verjeli, da nam bo uspelo. Kladiva in žice smo izdelovali sami, s pomočjo prijatelja, ki je imel primerne stroje. Pozimi smo najprej odkidali sneg in počistili krog. Da ni drselo, smo vedno potrebovali ob roki vedro z vročo vodo. Voda je bila oddaljena sto metrov. Vodonoša je bil najmlajši. Bili smo prava ekipa, iz katere se je razvil olimpijski zmagovalec. Prvi vložek v mojo kariero je prišel ob izpolnitvi norme za olimpijske igre v Sydneyju. Prej so me financirali starši.

Če ostaneva malo pri smučanju ... Nekoč mi je kolesarski trener Gorazd Penko dejal, da če bi imeli kolesarji pred tridesetimi leti Vogrinca, bi bili na ravni smučarjev. Bi vi upali reči, da če bi imela atletika svojega Vogrinca, bi dobili svojega Kozmusa ali Čeplakovo že davno prej?

Težko je reči. Ni vse v denarju. Stvar mora dozoreti na več ravneh. Pred tridesetimi leti je bila atletika že skoraj na ravni današnje, česar za smučanje ne moremo reči. Vprašanje je, ali smo v tistih časih imeli strokovnjake, ki bi bili sposobni ob večji finančni podpori pripeljati atleta na sam vrh. Vsekakor pa bi bil razvoj hitrejši.

Vogrincu je uspelo še v nečem: po karieri so se smučarji večinoma dobro znašli, vsaj poslovno. Tako rekoč nihče od najboljših se ni izgubil. V drugih športih ni bilo tako, mnogi so po karieri, ne bom rekel, da propadli, gotovo pa ostali povsem sami, brez znanja za novo življenje in tudi brez kogar koli, ki bi jim bil pripravljen pomagati?

Tukaj ni bil samo Vogrinec. On je bil izpostavljen, ker je bil na takšni funkciji. Dejstvo je, da je ves državni sistem delal za smučanje. Smučarji so končali kariero z določeno vsoto denarja v žepu. V drugih športih pa s polnimi žepi pohval. Seveda to državnih veljakov ni zanimalo in jih še danes ne. Še danes slišimo Vogrinca, kako poudarja: Slovenija je smučarska država. Jaz trdim, da je Slovenija država športa, kulture in znanosti. Samo dajte ljudem priložnost. Gre za to, da je naš olimpijski komite smučarski komite. Stvari se počasi spreminjajo, a smučarski lobiji so še vedno premočni. Vendar ... počasi bo tudi njim odklenkalo. Vsi smo videli vzhičenost smučarije, ko jim je Tina Maze obrnila hrbet. Ona potrebuje kakovost, ne pa kvazistrokovnjakov, ki tlačijo denar v svoj žep, njej pa ostanejo drobtinice.

Zanimivo je, ko pravite, da imate zase dovolj, da ste preskrbljeni in da imate toliko, kot potrebujete. Zdi se, kot da vas za prihodnost ne bi nič skrbelo in kot da ne računate, da boste kaj dosti potrebovali. Tudi za kolumne, ki jih pišete za Polet, niste hoteli plačila, potem pa smo vas komaj prepričali in se le dogovorili, da bomo s tem denarjem pomagali otrokom. Torej, če odmisliva denar za stvari, povezane s športom, koliko potrebujete za spodobno preživetje?

Za spodobno preživetje potrebujem kot vsak normalen človek. Nisem tak, da bi živel na veliki nogi. Znam prilagoditi svoje potrebe sredstvom, ki so na voljo. Imam pa v tem času nadpovprečne dohodke, primerne svojim rezultatom.

Koliko bi morala biti po vašem mnenju slovenska plača, da ne bi žalila dostojanstva ljudi?

Človeku, ki plača vse življenjske stroške, mora ostati nekaj tudi za užitke. Je pa res, da so ljudje včasih pripravljeni dati ogromno denarja za avto, potem pa nimajo za letni oddih ali si celo trgajo od ust. Tega ne razumem. V današnjem času se da dostojno preživeti, če dva člana družine prineseta domov vsak po 800 do 1000 evrov, odvisno, od kod si.

Kako bi komentirali to, da pri nas vse več ljudi živi človeka nedostojno življenje. In če želite, lahko tudi odgovorite, kdo je po vašem kriv za to?

Težko odgovorim na to vprašanje. Preslabo poznam stvari, zato dopuščam možnost, da se motim. Vzrokov in krivcev je vsekakor več.

Prvo: smo v obdobju svetovne krize, katere posledice so nekateri občutili z izgubo službe ali z zmanjšanjem obsega dela. Na to Slovenija kot država nima vpliva. Preveč smo odvisni od svetovnih trgov.

Drugo: kopičenje kapitala posameznikov je bilo preveliko in kar je še bolj sporno, zakreditirali so državno lastnino.

Tretje: ljudje so v minulih letih živeli na kreditih, ker je svetovni trg samo rastel. Nihče ni razmišljal, da je lahko obratno. Zdaj so v težavah.

Četrto: minula leta so bila nerealno dobra in ljudje so se razvadili. Treba bo prilagoditi želje dejanskemu stanju.

Krivci? Svetovna kriza, ljudje, tajkuni, država.

Če bi iskali v Sloveniji osebo, ki bi po vašem lahko stvari obrnila na bolje, koga ali kakšnega človeka bi postavili za vodjo države?

To mora biti človek, ki okoli sebe zbere skupino sposobnih ljudi in jih je tudi sposoben voditi. Notranji lastni interesi ne smejo vplivati na razvoj države.

Ste generator optimizma, bi kaj sporočili ljudem, ki so v stiski?

Na list napišite težave, ki jih imate, in jih začnite reševati. Začnite s tisto, ki je v tem trenutku rešljiva. Tako boste dobili motivacijo.

Zdaj vas že malo preveč nadlegujem. S svojo zadnjo kolumno v Poletu, o ljubezni, ste ustvarili zapis, za katerega smo se v uredništvu kar strinjali, da bo morda od letos zapisanega v Poletu prav na vrhu. Da ste opravili bolje od nas, ki to počnemo poklicno. Popolnoma ste se razgalili. Očitno je, da se vam v življenju nekaj dogaja?

V življenju se vedno dogaja.

Morda je krivično, a ljudje velikokrat ne verjamejo, da so vrhunski športniki tako pismeni, izjema so le alpinisti. Pred leti marsikdo ni verjel, kako zelo dobro piše Mateja Svet, ko je Jani Klemenčič napisal prve kolumne, so rekli, da jih ne piše on, ko ste napisali omenjeno kolumno, so rekli, da je v vašem življenju neka ženska, vam pomaga pri pisanju?

Kolumna je moje delo, obstajajo pa ženske, ki mi pomagajo pri pisanju. Brez njih ne gre.

Kako pomembne so ženske v vašem intimnem življenju?

Vsekakor bolj pomembne kot moški.

Kdo so ljudje, ki so vam najbliže, tisti, brez katerih si ne bi znali predstavljati življenja?

Družina, prijatelji.

Bioenergetik Marjan Ogorevc? Kako pomemben je on za vas?

Pomemben člen ekipe in življenja. Veliko sem se naučil od njega.

Kako ste našli pot do njega?

Bil je trener mojega trenerja Keva.

Mnogo vrhunskih športnikov se zateka po pomoč k bioenergetikom, vendar to zelo neradi priznajo. To, da delajo s športnim psihologom, povedo, da pa bi do rezultata prišli z »neznanimi« energijami, pa ne. Hecno.

Mislim, da se to spreminja. Včasih je bila to tabu tema. Danes ni več tako. Vse več športnikov in drugih ljudi uporablja to v življenju. So pa to stvari, v katere je treba verjeti in prav tako delati kot trening. Mogoče preveč ljudi pričakuje takojšnje napredke, čudeže.

Vi imate za vero v bioenergijo vsaj dva dokaza: prvi mesti na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu. Priznati moram, da se mi je zdelo skoraj nemogoče, da vam bo uspelo po vsem, kar je sledilo olimpijskemu zlatu in vas odtrgalo od vadbe, vreči kladivo prav na vrh. Ampak vi ste zlato napovedali. Mislite, da vam je manjkajoči del treninga nadomestilo to, da imate dobro pospravljeno podstrešje?

Glava mora biti na mestu. Težave, ki se pojavljajo, so vedno rešljive, in če to veš, je vse laže. Ljudje in športniki ponavadi »padejo« pri banalnih zadevah. Iz muhe naredijo slona. Sam sprejemam dobre in slabe stvari kot enake. Ene brez drugih ne obstajajo, torej se dopolnjujejo. Mi smo jim samo dali predznak, slab ali dober.

Če se še malo pomudiva pri bioenergiji … Če bi kdo od vaših bližnjih hudo zbolel, ali bi ga poleg zdravnika napotili tudi k bioenergetiku?

Vsekakor, če to želi.

Se vam zdi, da smo ljudje nekako izgubili svoj energijski svet, da se ne znamo več povezovati z naravo, da sploh ne verjamemo, da imamo v sebi tako rekoč za današnje razumevanje sveta nadnaravne moči …? Vi ste jih očitno del našli …

Človek je sposoben več, kot lahko dojame. To se pokaže v izrednih okoliščinah, ko se odzovemo nagonsko.

Že odkar vas malo bolje poznam, me na nekoga spominjate, a doslej nisem vedel, na koga. Zdaj pa se mi je posvetilo. Na Boruta Petriča, legendarnega plavalca. In, vsaj zame, redko poštenega človeka. Ga poznate? Po moje vam bi bil všeč.

Ne, ne poznam.

Škoda. Kako prenašate krivice?

Dobro.

Kako opravite z zlobnimi ljudmi, kako se otresete hudobnežev?

Nimam stika z njimi.

Zakaj, menite, je v ljudeh toliko strahu. Tudi pri športnikih; ko ste se postavili za njih, je bilo večino strah, da bi vas podprli?

Tako smo naučeni. Od otroštva nam vbijajo strah v podzavest. Kar zadeva športnike: športniki so uspešni in skromni. Denar, bog ne daj, kaj se pa greš. Pa čeprav trdo delajo in drugi služijo na njihov račun. Ljudje se bojijo povedati, da imajo radi denar. Vsi pa velik del življenja posvetijo služenju denarja. Tudi športniki imajo ta strah: kaj bodo rekli, če zahtevamo več? Pa čeprav nam to pripada, samo politika nam tega ne da.

Ljudje smo prava skladišča strahov, tudi najbolj pogumni imajo strahove. Česa je vas najbolj strah?

Nimam strahov.

Koliko pravih prijateljev imate? In ali so se po vaših uspehih namnožili?

Ne vem. Zaupam ljudem in ne spomnim se, da bi mi kdo nalašč škodoval.

Zdaj pa morava le k športu, drugače nas bo bralka z začetka zgodbe spet ozmerjala. Torej, kakšen človek je vaš trener Vladimir Kevo?

Realen človek. Najbolj neposreden človek, kar jih poznam. Vedno je pripravljen pomagati, če čuti poštenost na drugi strani.

Sta prijatelja?

Da. Poznava se 15 let. Nimava skrivnosti.

Pred dnevi je Kevo izjavil, da ko boste odrasli, boste vrgli kladivo tako daleč, kot ga ni še nihče? Kaj je hotel povedati? Morda to, da je za vas atletika še vedno igra?

To je vprašanje za njega.

Ste pri svojem najdaljšem metu začutili, da vam bo prinesel zlato?

Najdaljši je bil zadnji. Takrat sem še kako čutil, da je zlata (smeh).

Ko ste stali na najvišji stopnici, najboljši v svoji stvari med milijardami ljudi na tem svetu, se vam je zdelo, da ste tam sami ali da je z vami na vrhu še kdo?

Vedno je to uspeh več ljudi. Na te stvari ne gledam tako senzacionalno.

Verjamete v Boga?

Verjamem.

Kako mu je ime?

Vsi, vse.

In gotovo ima ta Bog rad atletiko. Ampak če se bo uresničila Kevova napoved o vašem najdaljšem mestu, ga lahko razjezita. Če bo letelo kladivo predaleč, lahko z neba sklati kakšen planet, to pa so že božje nepremičnine?

Še tega mi je treba. Kaj ne vidite, da imam že na zemlji dovolj p...j? (smeh).