Pripeljite nam te Ruse!

Prvi zvezdnik »zbornaje komande« Andrej Aršavin je v pričakovanju žreba sporočil: »Dajte nam Slovenijo!« Zdaj jo je dobil, že kmalu pa se bo soočil z dosledno Hiddinkovo analizo slovenske igre, ki mu bo za začetek iz glave izbila podcenjevalen odnos.

Objavljeno
19. oktober 2009 21.37
Rok Tamše
Rok Tamše
Pred dnevi je Rusija za veleposlanika v Sloveniji imenovala Dokuja Zavgajeva, ki zaradi svojega delovanja v Čečeniji nima posebnih razlogov za trkanje po prsih, zdaj pa na naša vrata trkajo ruski nogometaši. Še sreča, da so tokratni tekmeci iz športne sfere, sicer bi tenko piskali. S tem sramežljivim vzdihom olajšanja dopuščam, da v ospredju nastopa optimistična napoved pred dvobojem z ruskim izbranim moštvom, ki ga vodi nizozemski strokovnjak Guus Hiddink. Že dolgo velja za čarodeja med trenerji, saj bi njegov nogometni življenjepis nosil preprost naslov - Uspeh. Med drugim je uspel z reprezentancami Nizozemske (polfinale SP 1998), Južne Koreje (polfinale SP 2002), Avstralije (osmina finala SP 2006) in Rusije (polfinale EP 2008).

Slovenski šef Matjaž Kek je dobil to, česar si je najmanj želel: Ruse, mraz in umetno travo. Takšna je namreč podlaga na štadionu Lužniki v ruski prestolnici, kjer nas je 24. marca 2001 v mrazu treslo kot cucke, a je bilo vse lažje prenesti, ker je Aleksander Knavs zabil za remi 1:1. Takrat je Slovenija igrala jubilejno 70. tekmo. Prvega septembra istega leta so varovanci Srečka Katanca prav tako v kvalifikacijah za SP 2002 Ruse spravili na kolena za Bežigradom; Milan Osterc je zabil prvi gol, angleški sodnik Graham Poll pa v 90. minuti ni okleval in je dobrohotno pokazal na belo točko, s katere je zadel Milenko Ačimovič.

A vse to je zgolj lep spomin, novembrski dvoboj z Rusijo je povsem nova zgodba, zato praktično nobena primerjava ne vzdrži več. Čeprav v zvezi s slovensko reprezentanco tudi tokrat kot pribito drži, da ima prepoznaven slog igre. Katančeva četa je bila izvrstna v onemogočanju igre nasprotnika, hkrati pa je stavila na lucidnost Zlatka Zahoviča. Kekovi fantje so razvili napadalno usmerjeno igro, veriga močnih členov v ekipi se ta čas zdi impresivnejša. Drugače zaznavam same razlike. Novi reprezentančni rod, denimo, ni niti približno doživel takšnega poljuba sreče kot ga je bila deležna zlata generacija. (Na tem mestu dovolite medklic nergačem: MIlanič, Čeh, Pavlin in druščina bodo za vselej ostali prav to, zlata generacija namreč, ker spoštujemo lastno zgodovino in domovinsko vznesenost tistega obdobja, ki ji je botroval nogomet.) Morda je ob prikazani igri in poštenem pristopu Roberta Korena, Milivoja Novakoviča in tovarišev napočil čas, da ob napadu na rezultat izzovejo še srečo. Slednja običajno spremlja hrabre in ni vrag, da se ne bi tokrat prijazno nasmehnila novi izjemni generaciji, ki je prežeta s pogumom.

Prvi zvezdnik »zbornaje komande« Andrej Aršavin je v pričakovanju žreba sporočil: »Dajte nam Slovenijo!« Zdaj jo je dobil, že kmalu pa se bo soočil z dosledno Hiddinkovo analizo slovenske igre, ki mu bo za začetek iz glave izbila podcenjevalen odnos. Seveda, Rusija je favorit, toda ne pozabite, da se »veliki finale« igra v Ljudskem vrtu, kjer bo Slovenija 18. novembra - velikan.

Iz torkove tiskane izdaje.