Priprave na Slovence tudi s Federerjem

Če bi se Jarkko Nieminen namesto nad tenisom, ki na Finskem nima kdovekakšne tradicije, kot otrok navdušil nad, denimo, v deželi »tisočerih jezer« veliko bolj priljubljenimi smučarskimi skoki, v katerih je blestel tudi njegov sloviti sopriimenjak Toni Nieminen (dvakratni olimpijski prvak iz Albertvilla '92 in prvi skakalec, ki je poletel prek 200 metrov), bi mu bilo – vsaj na začetku – bistveno lažje. Toda »Jakke«, kot ga tudi kličejo, je tudi po zaslugi svojih staršev, matere Leene in predvsem očeta Kauka (oba sta po izobrazbi kemika), ki sta ga že pri štirih letih vpisala v teniški klub v rojstnem Maskuju, ubral težjo pot in kljub temu mu je uspelo.

Nieminen, ki je ta čas na 45. mestu lestvice ATP (najvišje je bil julija '06, ko je bil trinajsti), se lahko namreč med drugim pohvali s tem, da je z naskokom najuspešnejši teniški igralec Finske, ki bo konec tedna v Davisovem pokalu gostovala v dvorani Tivoli. A to še zdaleč ni vse, kar ima »Jakke« za pokazati. Nase je prvič opozoril leta 1999, ko je zmagal na mladinskem odprtem prvenstvu ZDA, med člani pa je prvič zablestel dve leti pozneje, ko se je v Stockholmu kot prvi Finec prebil vse do finala turnirja ATP. »Jarkko ima vse, da postane velika teniška osebnost,« je takrat ugotavljal celo legendarni Šved Björn Borg, prepričan, da bo Nieminen že kmalu osvojil prvi turnir.

Toda na krstno lovoriko je moral kar precej dolgo čakati, namreč vse do začetka leta 2006, ko se je veselil končne zmage na tekmovanju v Aucklandu. To je tudi edini pokal, ki si ga je doslej priigral med posamezniki, čeprav ni malokrat igral v zaključnih dvobojih. Najboljši tenis je začel – zanimivo – igrati kmalu po poroki z Anu Weckström, najboljšo finsko igralko badmintona, s katero je v zakonski jarem skočil poleti 2005. Mimogrede: tri leta pozneje sta, seveda vsak v svojem športu, igrala na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer pa se nista preveč izkazala. Nieminen je sicer do danes samo z vihtenjem loparja zaslužil 4.970.000 ameriških dolarjev, od tega kakopak največ s preboji v četrtfinale turnirjev za veliki slam (v Flushing Meadowsu '05, Wimbledonu '06 in Melbournu '08).

Finski zvezdnik svojih zaslužkov ne šteje. »Ker denar ves čas priteka in odteka, nimam popolnega nadzora nad njim. Zato tudi težko rečem, koliko ga imam v resnici. Pa saj to niti ni pomembno,« je 29-letnik, ki ob finščini tekoče govori tudi angleško in švedsko, novinarjem odvrnil pred dnevi, ko se je z osvojenimi denarnimi nagradami na las približal petim milijonom dolarjev. Verjetno bi jih imel na svojem bančnem računu še več, če ga ne bi v zadnjem obdobju kar precej ovirale poškodbe. Potem ko je konec lanskega leta začel spreminjati tehniko začetnega udarca, so se v njegovem desnem kolenu pojavile tako hude bolečine, da ni mogel več igrati brez protibolečinskih tablet.

»Medtem sem toliko okreval, da lahko spet normalno igram, prej pa je bilo res hudo,« je zaupal Nieminen, ki – mimogrede – veliko vadi tudi s švicarskim asom Rogerjem Federerjem. Tako sta se na začetku tega meseca vnaprej zmenila za skupni trening v Dubaju. Čeprav tenis na Finskem ni med vodilnimi športi, je »Jakke« v domovini izjemno priljubljen, o čemer govori tudi posebna nagrada, ki jo je prejel ob koncu lanskega leta. Komisija mu jo je podelila, ker je ocenila, da je ravno on tisti, ki mora biti zgled vsem Fincem, predvsem pa mladim športnikom. »Zelo sem ponosen, da sem dobil priznanje za to, kar sem,« se je nagrade razveselil Nieminen, presrečen, ker lahko z igranjem tenisa živi svoje sanje.

Priporočil bi ga vsakomur. »Upam, da se bo teniška kultura tudi na Finskem končno izboljšala in jo bodo zdajšnji otroci vzeli za svojo. Jaz tenis, ki združuje ljudi, pa tega ne pravim zato, ker je eden od mojih pokroviteljev tudi Nokia, igram že skoraj trideset let, v tem času sem dobil neprecenljive izkušnje in ogromno prijateljev. Če omenim samo enega: Tima 'Kobro' Nieminena sem spoznal, ko sva se pomerila na turnirju do deset let. Od takrat se redno srečujeva. Tako sva se že zmenila, da bova po koncu najinih športnih poti igrala enkrat tedensko; sprva eden proti drugemu, nato pa družabne dvojice s kratkimi izmenjavami in dolgimi premori,« se je še pošalil »Jakke«, ki se za dolga potovanja ob knjigah vselej dodobra založi tudi z značilnimi finskimi slaščicami (lakrice), čokolado in rženim kruhom. »Le kaj drugega sploh še potrebuje človek?«