Res boljši ali drugi slabši?

Nekaj podobnega se je namreč zgodilo le v krstni sezoni »jadranske« lige 2001/02, ko med regionalno elito še ni bilo srbskih moštev. Tedaj so se med najboljšo četverico prebile kar tri slovenske zasedbe: poleg Uniona Olimpije in Krke, ki sta se spopadli celo v velikem finalu, še Pivovarna Laško. Kot običajno v takšnih primerih, je odgovor nekje vmes. V zadovoljstvo navijačev obeh slovenskih zasedb in v resno opozorilo vsem drugim, da se nekdanja zibelka vrhunske košarke utaplja v težavah.

Po lanskem finalnem turnirju lige NLB smo med drugimi opozorilnimi mislimi zapisali, da je bil blišč polne zagrebške Arene nekakšna potemkinova vas, ki je za tri dni prikril siromaštvo klubov, da bi napravil vtis na pokrovitelje lige in vplivni del javnosti. Pri čemer nas je še posebej skrbelo, da pogorišče ni posledica recesije. Klubi plačujejo velik davek za dolgoletno zgrešeno delovanje brez ekonomske podlage in ustvarjalne športne vizije, zaradi česar gledamo v nekdaj ponosnem Balkanu vse več (pod)povprečnih tujcev.

Odziv je bil pričakovan in užaljen, vlak pa je šel svoj pot po ustaljeni tirnici. Košarka v Dalmaciji, kjer prebivajo trije nekdanji velikani Split, Zadar in Šibenik, je na smrtni postelji, prav tako v Sarajevu, Crveno zvezdo ženejo le krči agonije. Cibona komajda še hodi, vidno je nazadoval tudi Hemofarm, ki je bil v zadnjem desetletju zgled finančno čvrstega kluba, verjetno edinega v regiji. In kdo še ostane? Partizan, ki nekoliko počasneje izgublja tla pod nogami, ker je navzlic velikim težavam še vedno simbol srbske klubske košarke? Skupinica klubov brez zgodovine (Cedevita, Zagreb, Igokea in Nymburk), ki sicer imajo denar, vendar so dokaz, da ne moreš čez noč preskočiti treh kakovostnih razredov? Pa Budućnost s svojim osvežilnim prispevkom in vidnimi omejitvami ter – Slovenci. Ti so zaradi manjših možnosti za ribarjenje v kalnem prvi zašli v krizo – da ne bo pomote, tudi Novomeščani, ki so se pred desetletjem na novo registrirali in se ognili dolgovom –, zdaj pa se mukoma vračajo na površje z bogatimi izkušnjami in upanjem, da ne bodo vnovič dobili prevelikih oči.

Jubilejna deseta sezona lige NLB bi si zaslužila veliko lepše besede, toda vso rožnato barvo, s katero bi lahko olepšali kruto sedanjost, smo na žalost že porabili. Kanček optimizma pa je vendarle še ostal, predvsem zaradi sedme uvrstitve Uniona Olimpije na finalni turnir in druge Krkinih košarkarjev, s čimer si je Slovenija že zagotovila pravico do tretja moštva med regionalno elito. Že ena zmaga v zadnjem kolu pa bi ji tudi teoretično prinesla še četrto vstopnico, četudi bi Srbi ali Hrvati dosegli stoodstoten izkupiček. Prehod od ozke kakovosti do množičnosti bo sicer nevaren, saj bo zaradi neenotnih sposobnosti naše četverice grozila hitra vrnitev k dvema kluboma, toda za hip bo prijetno malenkostno spremeniti desetletne tokove. Saj poznate definicijo, s katero smo se tolažili ob zaporednih zmagoslavjih Partizana, Hemofarma in FMP od leta 2004: liga NLB je tekmovanje, ki ga skupaj s finalnimi turnirji v glavnem prirejajo Slovenci z denarjem naših podjetij, v njih igrajo odločilne vloge sodniki iz Hrvaške, ki tudi prejema »wild carde«, naslove pa osvajajo Srbi ...