Air France po 16 letih še zmore na Everest

Pariz – Tudi bežnim spremljevalcem rokometnega dogajanja ni treba posebej izpostavljati veličine francoske reprezentance, ki od leta 2001 serijsko osvaja odličja in je dvakrat (2009 in 2013) celo združilia vse tri lovorike – olimpijsko, evropsko in svetovno. Zdaj ima v rokah le še slednjo in jo za slovo od zlatega rodu želi na domačem dvorišču tudi ubraniti

Francozi so edina neporažena ekipa in težko jim bo kdo prekrižal načrte. A pokazali so ranljivost. Proti Švedski so se precej namučili in še v 48. minuti zaostajali za gol, nakar so zmagali predvsem po zaslugi Nedima Remilija in Daniela Narcissa. Potem ko so dve tekmi odigrali na štadionu v Lillu pred 28.000 navijači, so se vrnili v Pariz, kjer so odigrali otvoritveno tekmo z Brazilijo, preden so se preselili v Nantes.

Francija ima v povprečju za štiri leta starejšo ekipo od Slovenije, zato se bosta na nek način iz oči v oči srečali svetla prihodnost in sijajna preteklost. Slednjo v francoski reprezentanci ob vratarju Thierryju Omeyerju uteleša zimzeleni Narcisse. Ob selektorju Didierju Dinartu gre za edina francoska reprezentanta, ki sta leta 2001 prav v dvorani Bercy osvojila zlato za Francijo in začela dinastijo Les Experts. Déjà vu?

»Zares se je vedno lepo vrniti v hram francoskega rokometa, kjer smo doživeli toliko lepega. Nikdar ne bom pozabil tistega leta 2001, sanjam o tem, da ga ponovimo,« se je včeraj na medijski dan po praznih tribunah ozrl Narcisse, ki se ga je zaradi golov iz skoka prijel vzdevek »Air France«.

Reprezentanci sta se pogosto srečevali na velikih tekmovanjih, nazadnje pred dvema letoma v četrtfinalu SP v Katarju, ko je bilo 32:23 za zasedbo Clauda Onestaja, zdaj direktorja reprezentance. Le redko so se veselili Slovenci, a igrišča le niso vedno zapuščali praznih rok. Na OI v Sydneyju je bilo 24:24, pet let pozneje na SP v Tuniziji 25:25; edina slovenska zmaga pa ima datum 29. 1. 2004, ko je bilo na EP v Ljubljani 27:22. Tam je bil kajpak tudi Narcisse, ki želi reprezentančno kariero skleniti na najlepši način, a se zaveda, da bo to vse prej kot lahko. Slovence namreč še kako spoštuje, nekaj jih dobro pozna tudi iz francoske lige: »To je lahko dobro ali slabo za obe ekipi. Za nas je dobro, ker vemo, kako dobro ekipo ima Slovenija. Doslej je pokazala veliko dobrega rokometa in dobila vse tekme, ki jih je morala. Dvakrat smo jo premagali v pripravah na SP, toda to ne šteje nič, odtlej je napredovala v igri, hkrati se učila, pridobivala izkušnje in krepila samozavest. Krasi jo moštveni duh. Vse to nam jamči zares dobro tekmo.«

Narcisse se strinja, da bo to soočenje slovenske hitrosti in francoske moči, vendar stvari le niso tako črno-bele. »Tudi Slovenci imajo močne igralce v obrambi, res pa je, da je njihova odlika hiter prehod v napad. Kljub mladosti gre za taktično zrelo reprezentanco, katere glavna odlika je vendarle kolektiv. Vidko (Vid Kavtičnik, op. p.) je kot kapetan opravil izvrstno delo,« je član Paris SG pohvalil vpliv tekmeca iz Montpelliera. Da ga je po dveh težkih tekmah v Lillu proti Islandiji in Švedski načela utrujenost, ne taji: »Vsak, ki pride do te stopnje na turnirju, čuti izčrpanost. Za vsemi nami je sedem tekem v dveh tednih. Toda polfinala ne igraš vsak dan, težave je treba poriniti na stran in zaigrati na vso moč.«

Narcisse ima daljši staž od kapetana Nikole Karabatića, toda jasno je, okrog koga se dviga največ prahu v francoski vrsti. Karabatića so novinarji z vsega sveta oblegali skoraj vso uro. Slovenski so kajpak delali vzporednice z njegovim velikim prijateljem Kavtičnikom. »Že res, ampak na igrišču ni prijateljev,« vedno pove največja rokometna zvezda na planetu. Pred tem je bil tudi Vidko dolgo v soju žarometov in kdor meni, da je bil njegov odgovor o Nikoli kaj drugačen, se moti … Vprašanje je le, kdo bo koga tolažil po tekmi.