Brez športa bi se nam vsem zmešalo

Jure Dolenec pravi, da je v vsakem slabem kaj dobrega: Slovenija še nikdar ni imela toliko rekreativcev.

Objavljeno
26. september 2020 18.00
Posodobljeno
26. september 2020 18.00
Jure Dolenec se je v četrtek pomeril s Celjani. FOTO: Víctor Salgado
Barcelona - Najboljši strelec 1. SRL z matično Loko, dvakrat slovenski prvak z Gorenjem, najboljši desni zunanji igralec francoske lige pri Montpellieru, trikrat španski prvak z Barcelono; pa bronast z mladinskega EP 2009, šesti na OI 2016, bronast s članskega SP 2017, četrti na SP 2013 in EP 2020; 145 nastopov za Slovenijo (14. mesto), 520 golov (8.) ...

Kapetan slovenske rokometne reprezentance Jure Dolenec je pri 31 letih ambiciozen kot vselej. Vrhunec kariere si obeta v pokoronski sezoni 2020/21.

V njej si se lahko v zgodovino zapisal kot igralec, ki je v pol leta dvakrat osvojil ligo prvakov, na reprezentančni ravni bo lovil kolajno na SP v Egiptu in, če bo šlo vse po načrtih in željah, tudi na OI v Tokiu. Glede na to, da pol leta ni imel tekem in da je bil spomladi dolge tedne zaprt za štirimi stenami v nesrečni Kataloniji, se mu zdaj obeta pravi vrtiljak.

image
Jure Dolenec se nadeja, da bo vrhunec prihodnje sezone nastop na OI. FOTO: Tomi Lombar


»Res me spreleti srh, ko pomislim, kaj nas vse čaka do naslednjega poletja, ampak hkrati upam, da bo res tako dolgo trajalo, saj bi to pomenilo, da bomo igrali na OI, kjer ne bomo več samo želeli sodelovati, ampak zmagati. Imamo močno reprezentanco z igralci v najboljših evropskih klubih in upravičeno smo lahko samozavestni,« pove Dolenec, ki ga marca prihodnje leto s fanti čakajo olimpijske kvalifikacije v Berlinu, kjer se bosta za dve mesti v paradižu poleg gostiteljice Nemčije borili tudi Švedska in Alžirija.


 

Trojica Slovencev v Barceloni


Da ima Slovenija med legionarji zvezdnike evropskega formata, več kot drži, že v Barceloni so trije – Dolenec ni več osamljeni Slovenec v Blaugrani, pridružila sta se mu Blaž Janc in nov mladi biser Domen Makuc. Skupaj bodo želeli konec decembra na F4 lige prvakov v Kölnu Barceloni priigrati jubilejni deseti evropski naslov, Barca pa sodi tudi med favorite pravkar začete nove sezone, ki bo v Lanxess Areni vrhunec doživela sredi junija prihodnje leto.

image
Juretu Dolencu pri Barceloni zdaj družbo delata rojaka, Blaž Janc in Domen Makuc. FOTO: Uroš Hočevar


»Lepo je imeti rojake v klubu, se pogovarjati slovensko. Tako je bilo tudi prej v Montpellieru. Pri Jancu ne gre izgubljati besed, on je raketa, kamor ga postaviš, tam bo blestel. Za Makuca sem slišal, da je dober, a nisem vedel, da je tako dober. Čaka ga izjemna kariera, tukaj se bo učil od najboljših, moral pa bo biti potrpežljiv in se zavedati, da ne bo takoj prva violina,« je novinca toplo sprejel Dolenec, ki ima z ženo Sašo dva sinčka, Marka (6) in Luko (3).

»Res me spreleti srh, ko pomislim, kaj nas vse čaka do naslednjega poletja, ampak hkrati upam, da bo res tako dolgo trajalo, saj bi to pomenilo, da bomo igrali na OI.«


Družini Dolenec ni bilo lahko, ko so se spomladi znašli v primežu precej bolj rigoroznih protikoronskih ukrepov, kot so veljali v Sloveniji. »Takrat nismo smeli ven, povsod je bila policija. Na srečo imamo nekaj vrta, v hiši je tudi manjši fitnes, da sem lahko ohranjal telesno pripravljenost in preznojil slabe misli iz telesa,« se je najtežjih dni spominjal levoroki Škofjeločan, eden od kar 19 slovenskih legionarjev v elitni ligi prvakov. Tudi zdaj je v Barceloni težje kot pri nas: »Pravilo je enostavno, ko greš od doma, moraš vedno nositi masko, tudi zunaj, brez izjeme, razen v avtu, če si sam, seveda.«
 

V vsakem slabem kaj dobrega


Barcelona je Celjane gostila 24. septembra (42:28), le dan po novem slovenskem prazniku dnevu športa in ob začetku evropskega tedna športa. Trojica iz Barcelone pa še ne bo tako kmalu, vsaj ne v klubski opremi, obiskala domovine, v Celju bodo zvezdniki gostovali šele februarja prihodnje leto. Če je ne bo spet zagodla višja sila ...



»Ne verjamem, da se bo zaradi virusa ponovno vse ustavilo. Če bomo spet ugasnili gospodarstvo, bodo posledice še veliko hujše. Če bomo ustavili šport, pa se nam bo vsem skupaj zmešalo. S tem bomo pač morali še nekaj časa živeti. Ljudje smo prilagodljiva vrsta,« je optimističen Dolenec. Strinja se, da je šport še najboljše zdravilo za družbo, zlasti v krizi: »V vsakem slabem je kaj dobrega, slišim, da Slovenija še nikdar ni imela toliko rekreativcev.«