Tiskane izdaje
»Saj si ne morejo privoščiti ure, kakršno nosim jaz,« si je v svojem slogu v brk zabrundal Uroš Zorman, a se za razliko od prijatelja Dragana Gajića znal ugrizniti v jezik in se ni javno odzval na besede novega selektorja Veselina Vujovića, naj se pri Rokometni zvezi Slovenije s simboličnim darilom kot v jugoslovanskih časih kar takoj zahvalijo vsem igralcem, ki menijo, da imajo mesto v slovenski reprezentanci zagotovljeno zavoljo starih zaslug.
Slovenski kapetan dobro ve, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in je raje z dejanji prepričal karizmatičnega Črnogorca, da mu je zaupal osrednje mesto v izbrani vrsti. Štirinajst let je minilo, odkar je Zorman debitiral na EP 2002 na Švedskem, in samo poškodba mu lahko prepreči, da bi januarja na Poljskem, kjer si tudi služi kruh, zaigral na 12. velikem tekmovanju. Ure ne potrebuje, raje si jo kupi sam, reprezentančno pot, na kateri je zbral že 206 nastopov in 493 golov, pa želi skleniti na svoj način – avgusta 2016 na OI v Riu de Janeiru.
Ob junijskem ustoličenju Veselina Vujovića je bilo glavno vprašanje povezano z vašo prihodnostjo v reprezentanci. Je bil prihod na prve priprave v Zreče, čeprav ste bili poškodovani, jasen znak, da se ne nameravate kar tako posloviti?
Naj najprej razčistim, da nikdar nisem pogojeval svojega igranja v reprezentanci s selektorjem in nikdar nisem nobenemu trenerju sestavljal reprezentance. Sem domoljub in vselej sem igral za grb. Ulica govori marsikaj, a jaz nisem imel nobenih težav s tem, da so se odločili zamenjati Borisa Deniča z Vujovićem. To se je zgodilo, življenje gre naprej.
Vujović je takoj začel govoriti o tem, da si morate tudi vi izboriti svoje mesto v ekipi, omenjal je zdaj že znamenite ročne ure in vas javno posvaril, da si ne bo dovolil soliti pameti pri kadrovanju. Po zadnjem turnirju v Nemčiji pa o vas govori samo še z izbranimi besedami. Kako je prišlo do te otoplitve odnosov?
Tista Vujovićeva novinarska konferenca res ni bila najbolj posrečena. Počutil sem se izzvanega, ampak perila nisem hotel prati v javnosti. Raje sem počakal, da se dobiva. Naredila sva krajši sprehod, se pogovorila in razčistila vse odprte stvari.
Čemu se je Vujović po vašem mnenju sploh tako »spravil« na vas, mar tudi zato, da bi ugodil javnosti in šefom na RZS?
S selektorjem veva drug za drugega že 15 let, odkar sem profesionalni rokometaš. Nikdar nisva sodelovala in zanašala sva se le na stvari, ki sva jih slišala od drugih. Ko je Vujović prišel na selektorsko mesto, so mu takšni in drugačni zaupniki verjetno povedali marsikaj o meni, ga svarili, naj se me pazi, in mu govorili, da imam težaven značaj, da mu bom določal 16 igralcev za EP, da mu lahko v hipu uničim slačilnico in podobno. Ko ti vsi nekaj govorijo, to pač vzameš za resnico in se takoj postaviš v bran. A jaz v bistvu nikdar nisem imel težav s trenerji in nikomur nisem bil trn v peti. Če bi bil takšen, kot se govori, verjetno nikjer ne bi zdržal več kot dva meseca. Sploh ne v klubih, v katerih politiko kroji denar in te lahko čez noč odslovijo in pripeljejo drugega igralca. Ko sva se z Vujovićem dobila, se je vse v hipu spremenilo. Uvidel je, da le nisem takšen bav-bav, pa tudi jaz sem spoznal, da gre za človeka na mestu.
Pred vami je prvenstvo na Poljskem, kjer ste že štiri leta in uspešno zastopate barve Kielc. Kako se veselite novega izziva v vaši drugi domovini?
Ljudje, ki se ne ukvarjajo z vrhunskim športom, ne bodo nikdar razumeli, kakšni občutki nas prevevajo, ko se začne nova zgodba. Pri nas rokometaših je celo tako, da se vselej snidenje s prijatelji ob začetku priprav zgodi v predbožičnem in prednovoletnem času, kar samo še stopnjuje občutke. To je zame nekaj neprecenljivega. Dvajset dobrih prijateljev ves mesec skupaj trenira, je, spi, potem pa pride še pika na i, ko se začne prvenstvo. Kar koža se mi ježi, ko pomislim, da se bomo spet borili za domovino, komaj čakam!
Se veselite tudi vrnitve na Poljsko ali vam je že zrasla prek glave?
Če bi se je zasitil, bi jo že zapustil, verjemite. Seveda ne bi imel prav nič proti, če bi bilo prvenstvo kje drugje. Sem pa prepričan, da bo takšno, kot se spodobi. Igra se v velikih mestih, v velikih dvoranah, Poljaki so veliki športni navdušenci. Tudi za gostujoče navijače bo dobro poskrbljeno in verjamem, da bomo tudi mi imeli glasno podporo s tribun v Wroclawu. Do tja ni preveč daleč, navijači se lahko pripeljejo kadarkoli. Poljska je podobna Sloveniji in dobro se bodo počutili.
Pogosto si Slovenci postavljamo nerealne cilje in tako je bilo že osmo mesto na SP v Katarju označeno kot neuspeh. Saj vemo, da Vujović ne more govoriti o osmem mestu, pa vseeno, se vam ne zdi, da bi se bilo bolj pametno izogibati govorjenju o kolajnah, da ne bi bilo razočaranje potem večje? Sploh ker se je Slovenija znašla v tako težki skupini.
Pri tem sva si s selektorjem kar podobna. Jaz sem denimo v karieri hotel postati Jordan. Nekateri v meni vidijo vrhunskega rokometaša, drugi spet pravijo, da sem imel zgolj srečo. Seveda nisem niti blizu Jordanu, če odštejem številko na dresu, sem pa prišel zelo daleč. Moje sanje so bile, da postanem evropski prvak, olimpijski prvak, pa sem prišel do drugega mesta na EP in nastopil na OI ter bil večkrat evropski prvak s klubom. Če govorimo konkretno o tem EP, bi lahko rekli, da želimo biti med osem, a se bojim, da bomo potem dvanajsti ali trinajsti. Če pa hočeš biti prvi, boš garal in garal in se morda na koncu moral zadovoljiti s sedmim mestom, kar pa je vseeno boljše od trinajstega. Hočem reči, da moramo vedno meriti najvišje. Ko greš na goro, želiš vedno priti na vrh. Če hočeš priti le do polovice, se boš verjetno ustavil že pri prvi koči.
Slovenci smo nagnjeni k temu, da želimo, potem ko se nam sanje ne uresničijo, sesuti zgodbo in se še lep čas grdo gledamo. Toda z vidika kasnejših, še veliko pomembnejših olimpijskih kvalifikacij bo sila pomembno, da za seboj ne podrete mostov. Na nek način je to EP le priprava za Rio, mar ne?
Že mogoče, ampak če bi jaz izjavil kaj takšnega, bi spet vsi ponoreli. Kaj pa si tale Zorman misli, da gredo na izlet ali kaj? Pa kapetan je ... Če bi gledal s strani, bi res lahko rekel, da je to EP na nek način ogrevanje. Kvalifikacije imamo v žepu in če bo bog dal, bodo te aprila pri nas doma v Stožicah. Te so najbolj pomembne. Je pa EP prej in tudi na Poljskem bomo imeli visoke cilje. Najprej želimo dokazati, da smo med najboljšimi osmimi ekipami v Evropi, da smo tukaj, da smo smetana. Strinjam se z Vujovićem, da bi nam to dalo status ekipe, do katere bi tekmeci gojili strahospoštovanje. Če bi bili na Poljskem zadnji, bi vsi zamahnili v roko in rekli, kaj nam morejo ti Slovenci, saj so smešni. Na koncu lahko to pri dveh izenačenih tekmecih prevesi jeziček na tehtnici na tvojo stran. Jaz pravim takole: pojdimo na EP naredit lep rezultat, izpopolnit svojo igro, se še bolje spoznat, potem pa vse skupaj unovčimo čez dva meseca v kvalifikacijah za OI. Takrat bo šlo za biti ali ne biti vsaj za 40 odstotkov članov te reprezentance, ki smo že pri koncu karier. Najpomembneje je, da si lahko po vsakem prvenstvu pogledaš v oči, ko prideš domov, da potem, ko se čez pol leta spet dobiš ob štartu nove zgodbe, ne vlečeš zamer iz preteklosti in lahko mirno gradiš naprej.
Se vam zdi smiselno, da bi se znotraj ekipe dogovorili o tem, da se ne boste več ozirali na dežurne nergače, ki so vam jemali energijo med SP?
To je bila ena velika šola, sploh zame, prvič sem se znašel v takšnem položaju in nisem vedel, kakšne odzive bodo sprožile moje izjave po zmagi nad Makedonijo. Povedal sem, kar sem mislil. To je zdaj za mano. Vem, da se bo spet našla večja skupina ljudi, ki bo komaj čakala naš spodrsljaj in se nas bo lotila na isti način. Toda mi se s tem ne bomo več obremenjevali, pogovorili se bomo in ostali trdni, saj ukvarjanje s stvarmi, ki nimajo zveze z rokometom, ne pelje nikamor.
Na Poljskem očitno ne bo Marka Bezjaka, z Miho Zarabcem in Deanom Bombačem boste odgovorni za organizacijo slovenskega napada. Se vidite kot igralec za 10 ali 50 minut?
Mislim, da sem te pol sezone odigral na zelo visoki ravni in dokazal, da še nisem za staro šaro. Zato se nočem ukvarjati s tem, kakšna bo moja vloga na igrišču. Najbolj pomembno je, da ostanemo zdravi. Glede na to, kako igrata Zarabec in še posebej Bombač, verjamem, da smo lahko na tem igralnem mestu skupaj še močnejši, kot smo bili doslej.
Povedali ste že, da je bilo v Katarju vaše zadnje SP, če bo vse po sreči, boste reprezentančno pot sklenili čez dobrega pol leta v Riu. Potem bo prišel novi kapetan, novi vodja. Miha Zarabec je novinec in njegov čas šele prihaja, je morda Dean Bombač ta, ki bi lahko stopil v vaše čevlje?
Vodje ne moreš določiti, vodja se naredi sam. Tudi Bombač bo moral priti iz te sence. Težko je, dokler sem tukaj jaz, pa ne zato, ker bi hotel koga zatirati, ampak kapetan sem in moja beseda je glavna v slačilnici. Gotovo pa ima »Deki« vse te vrline, kar dokazuje v svojem klubu. Če se bo tako uveljavil tudi v reprezentanci, ne vidim ovir.
Ste morda prav zaradi teh vrlin šefom v Kielcah namignili, da bi bilo v prihodnji sezoni pametno pripeljati Bombača iz Pick Szegeda?
Vprašali so me in zastavil sem dobro besedo zanj, to je vse. Vedno bom podprl rojaka in upam, da bo prišel še kdo.
Ste imeli prste zraven tudi v primeru Gajić? Vujović je bil razočaran, ker je vaš najboljši prijatelj dvakrat iz osebnih razlogov zavrnil vabilo, zdaj pa o Gajiću govori vse najlepše ...
Vse skupaj je bilo nerodno, tako z Vujovićeve kot Gajove strani. Jaz sem kot kapetan odigral svojo vlogo, da smo te strasti pomirili. Seveda pa je bila zadnja beseda selektorjeva in vesel sem, da se je tako razpletlo. Ni pa bilo velikih razprav.
Še pred EP, 9. januarja, boste dopolnili 36 let. V Kielcah imate pogodbo še za naslednjo sezono. Vaš zdajšnji trener in nekdanji soigralec v Španiji Talant Dušebajev je na trenerski klopi podobno uspešen, kot je bil nekoč na igrišču. Ali tudi vas mikajo trenerske vode po koncu kariere?
Mika me že, ampak bomo videli. Želim si pustiti stvari odprte. Včasih, na začetku kariere, sploh nisem razmišljal o tem, kaj bom počel, ko ne bom več športnik. Zdaj na takšna vprašanja gledam drugače. Verjetno se bo moja zgodba res končala čez leto in pol. Nočem pa prehitevati stvari, želim še nekaj časa uživati kot igralec, potem pa bomo že videli, kako in kaj.
Na igriščih še zdaleč niste rekli zadnje. S Kielcami ste pred kratkim premagali Barcelono v gosteh in dosegli tri gole, kako pomembna je bila zmaga nad evropskim prvakom?
Z vidika kluba je bil to fantastičen uspeh. Čeprav smo bili dvakrat na F4 v Kölnu, so nas kot poljsko ekipo še naprej malce podcenjevali. Zdaj pa smo dokazali, da smo resni igralci, morda celo zreli za osvojitev evropskega naslova. Zame zmaga ni bila nekaj novega, kot član Ciudad Reala sem pred leti redno zmagoval v Barceloni. Šlo pa mi je že počasi na živce, ker mi to nikakor ni uspelo s Kielcami. Zato nisem ravno skakal od sreče, rekel pa sem si: končno!
Ta beseda bi bila nadvse primerna, ko gre za reprezentanco. Slovenija že vrsto let, tj. v celotnem Deničevem mandatu, na resni tekmi ni premagala reprezentance z evropskega vrha, kakršne bodo vse tri v skupini C – Švedska, Španija in Nemčija.
Ja, res je že skrajni čas, da končno začnejo pred nami padati tudi velikani.
