Celjani le še korak do 19. naslova

Velenje – Za razliko od sobotnega enosmernega prometa v Zlatorogu je druga finalna tekma državnega prvenstva v rokometu povsem upravičila pričakovanja. Gorenje je vsem težavam navkljub pokazalo pravi značaj in do konca ogrožalo zmago Celja Pivovarne Laško, ki pa bo že jutri v domači dvorani lovilo tretjo zmago in 19. naslov.

Celjska zmaga je zaslužena, saj Gorenje ni niti enkrat vodilo. Po 2:2 je Miha Zarabec povišal na 5:2 in kasneje na 8:4. Domači trener Gregor Cvijič je lahko računal na kapetana Nika Medveda, ki so mu preklicali suspenz, toda v ekipi poleg Luke Dobelška ni bilo poškodovanega Nejca Cehteta z zlomljenim zapestjem. Iz »naftalina« pa je izvlekel Jerneja Papeža, ki se je glede na to, da sploh ni vadil z ekipo, prikazal v presenetljivo dobri luči. Velenjčani so se nekako vrnili v igro, v vratih je bil odličen Benjamin Burić, in Michal Szyba je kljub igralcu manj v 20. minuti znižal na 9:10. Toda na krilih Zarabca, ki je v prvem polčasu zbral kar šest golov od sedmih, so branilci naslova (zapravili so dve sedemmetrovki in imeli tri izključitve več) spet ušli in Slišković je malo pred odmorom zadel za 15:10.

Zdelo se je, da Gorenje ne bo zmoglo moči za vrnitev in da se bo ponovila zgodba s prve tekme, ki so jo pivovarji dobili za 10 golov. Ko je Slišković dosegel sedmega, je po dveh tretjinah tekme na semaforju pisalo 16:21, za nameček se je v domačem moštvu poškodoval Michal Szyba in tako je bil Cvijič primoran eksperimentirati na desnem zunanjem položaju in takrat je na svoj račun prišel že pozabljeni Papež. Razigral se je tudi vodja ekipe Staš Skube in celjska prednost je začela hitro kopneti. Velenjčani so strnili obrambo in dosegli peti gol v nizu, ko je Mario Šoštarič z desnega krila zadel za nepričakovano izenačenje na 21:21.

Urok domačih vrat je z izjemnim zadetkom premagal šele David Miklavčič. Zatem je šlo gol za gol, Velenjčani pa nikakor niso mogli priti do vodstva, ki bi morda jeziček na tehtnici nagnilo na njihovo stran. Nazadnje sta bili ekipi poravnani pri 26:26, potem pa se je spet izkazal odlični Miklavčič, Blaž Blagotinšek pa je podvojil razliko. Srčno Gorenje se nikakor ni hotelo vdati in je bilo v igri za podvig vse do 27 sekund pred koncem, ko je drugi celjski vratar Urban Lesjak ubranil sedemmetrovko Skubetu in veselje na delu tribune, kjer so bili navijači iz Knežjega mesta, se je začelo.

Čeprav je zmaga Celja povsem zaslužena, bi si Gorenje zaradi pristopa zaslužilo še eno tekmo v Rdeči dvorani, ki pa si jo bo skušalo priigrati jutri, vendar je vprašanje, ali jim je ostalo dovolj moči za podvig v polnem Zlatorogu, kjer bo vse nared za veselico. »Najprej moramo analizirati vzroke za slab začetek, ki nas je drago stal, saj je bilo zelo naporno loviti zaostanek,« si boljšega štarta želi strelec devetih golov Skube, ki je priznal, da je bilo Celje spet boljše: »Dobro so se pripravili na nas, to lahko vidi vsak laik. Toda naš napredek je bil očiten, uspel nam je ta klik v glavah in spoznali smo, da se lahko enakovredno merimo s Celjani, ki imajo vrhunsko ekipo, vendar smo premagovali že boljše in to nam mora biti vodilo v četrtek.«

Njegov nekdanji soigralec v Trebnjem Miha Zarabec je prikazal več kot na prvi tekmi, malce nenavadno zanj pa je bilo, da si je prislužil dve izključitvi. »To je bila veliko težja tekma kot prva. Velenjčani niso tako utrujeni, kot so govorili. Doživeli smo padec sredi drugega polčasa, toda v težkih trenutkih smo dokazali, da smo velika ekipa,« je moštveni duh pohvalil Zarabec, ki jutri pričakuje podobno nalogo: »To bo za nas verjetno še za malenkost težja tekma, saj bo Gorenje še bolj sproščeno. Čim bolj se moramo spočiti, potem pa vsi skupaj maksimalno po naslov.«

Tamše je vpisal že 14. zaporedno zmago v prvenstvenih derbijih. »Gorenje je zasluženo v finalu, je zelo čvrsta ekipa, še posebej na svojem parketu. Ni se vdalo in v petih minutah je izničilo našo prednost, ki smo jo nabirali 40 minut. Prav zato moram čestitati svojim fantom, ki so se odzvali tako, kot sem si želel, in na koncu po srhljivki prišli do velike zmage,« je odleglo Tamšetu, ki pa še ne bo dal penine v hladilnik: »Jaz in moja ekipa že ne. Ni konec, dokler ni konec. Še enkrat moramo zmagati in to bi radi storili pred svojimi navijači v Zlatorogu, toda Gorenje ne bo imelo česa izgubiti in bo zato toliko bolj nevarno. Pričakujem še en pravi derbi.«