Celje že sredi decembra na pragu nove lovorike

Celje – Z izjemo zadnjih minut prvega polčasa je bilo v Zlatorogu spet vse v znamenju rokometašev Celja Pivovarne Laško, ki so storili verjetno odločilni korak k 19. zmagoslavju v pokalu Slovenije. Gorenje nikakor ne najde recepta za končanje celjske prevlade.

Celje je od 4. decembra 2013 dvanajstič zapored premagalo Gorenje, trener Branko Tamše je sedmič ugnal kolega Gregorja Cvijiča in sploh še ni izgubil derbija proti matičnemu klubu, s katerim je kot igralec leta 2003 osvojil edini pokalni naslov za Gorenje. Velenjčani so se po zgodnjem izpadu iz pokala EHF na prvi stopnički spotaknili tudi v domačem pokalnem tekmovanju.

Z ligo prvakov razvajenega celjskega občinstva ni pritegnil derbi šestnajstine finala in Zlatorog je bil le tretjinsko zapolnjen, toda vzdušje je bilo dobro in domači navijači so se razveselili dobrega štarta slovenskih šampionov. Bivši velenjski vratar Ivan Gajić je bil razpoložen in Celjani so z golom zanesljivega Gala Marguča (izkoristil je vseh pet sedemmetrovk) v 20. minuti ušli na 11:6.

Zatem pa se je zgodba zasukala, nekaj obramb drugega vratarja Benjamina Burića – Klemen Ferlin ni imel svojega dne – je omogočilo delni izid 4:0 in ob odmoru je bila razlika le še minimalna. Toda Gorenje ni ujelo vala, zapravilo je vse tri napade za izenačenje, Celjani pa so unovčili bridke izkušnje iz lige prvakov (osem porazov na desetih tekmah) in spet vzeli stvari v svoje roke.

Po 42. minuti, ko je Staš Skube znižal na 19:21, je sledila odločilna domača serija, v kateri so zablesteli Vid Poteko, Povilas Babarskas in Blaž Janc. Po 23:20 je najprej Babarskas sprožil enega od svojih projektilov (Litovec je izkoristil pet od šestih strelov), zatem je Poteko, ki je v LP na 10 tekmah zbral vsega 12 golov, z drugim zaporednim zadetkom in petim skupno povišal na 26:20, zgodbo pa je v nasprotnem napadu zaokrožil mladi Janc, ki si z velikimi koraki utira pot na januarsko EP. Ideja v taboru Gorenja, da bi Skubeta z imenovanjem za kapetana prebudili, se ni izšla po željah, glavni igralec pri »osah« je ostal odrezan iz igre in je po dveh napakah – podobno kot proti Holstebroju v pokalu EHF – končnico izpustil.

To je bil finale daleč pred finalom. Nikdar še ni bila pokalna trofeja praktično oddana že sredi decembra in morda bi veljalo razmisliti o spremembi tekmovalnega sistema, saj bo marčevski F4 močno okrnjen. V konkurenci je sicer še drugih 15 klubov, med njimi osem prvoligašev, a težko je verjeti, da bo Celjane kdo zaustavil na poti do petega zaporednega zmagoslavja.

Gorenje se ni znalo odzvati na izziv. V zunanji vrsti Cvijič nima pravih rešitev, Michal Szyba je le bleda senca pomembnega igralca iz prejšnje sezone, Mitja Nosan, Miloš Božović in Anže Ratajec niso na dovolj visoki ravni, pohvale si poleg Maria Šoštariča zasluži le Rok Ovniček. »Borili smo se, ampak v določenih obdobjih nismo našli odgovorov. Odločile so obrambe in Celje je zasluženo zmagalo. Preveč nihanj je v naši igri, to v Gorenju traja že dolgo,« je izjavil Cvijič, ki se oklepa upanja, da mu bo vodstvo kluba zaupalo vodenje ekipe tudi v drugem delu sezone, v katerem bo padla odločitev o državnem prvaku: »Določene spremembe bodo potrebne, kakšne bodo, pa bo pokazal čas. V igri je še ena lovorika, najpomembnejša, in o moji usodi ne bodo odločali navijači, temveč uprava, direktorji in predsedniki.«

Glede na niz uspehov proti Gorenju je bil domači trener Tamše kar malce presenetljivo vzhičen. Očitno je hudo pogrešal novo odmevno zmago: »Ni bilo tako lahko, kot je bilo videti. Navijači so bili fantastični, moji fantje so uresničili vse zamisli in imeli ves čas nadzor nad tekmo. Vsa čast, kapo do tal!«