Cilj bližje, vtis bi moral biti boljši

Ljubljana – Slovenija je po prvem kvalifikacijskem ciklu bližje euru 2018 na Hrvaškem, zato ga lahko ocenimo za uspešnega. Toda kljub olajševalnim okoliščinam vtis, ki ga pustila po zmagi s Švico in remiju na Portugalskem, ni najboljši. Za naslednji izziv, januarski mundial v Franciji, bo strokovni štab na čelu z Veselinom Vujovićem moral najti boljše rešitve.

V prvi vrsti bi veljalo natančneje opredeliti status Uroša Zormana, brez katerega bi se Slovenija v Velenju znašla še v veliko večji zagati. V Lizboni kapetana ni bilo in ni malo manjkalo, pa bi Slovenci v dramatični končnici naivno ostali praznih rok. Del krivde za to si lahko pripiše Vujović, čigar prigovarjanje sodnikom je pomenilo novo dveminutno kazen v kratkem času, kar je gostitelje vrnilo med žive.

Veselje Slovencev po osvojeni točki je bilo razumljivo, vendarle so jo dosegli s (podarjeno) sedemmetrovko Gašperja Marguča v zadnjih sekundah. Toda praznovanje je bilo pretirano. Vendarle je Slovenija veliko bolj resen igralec v evropskem rokometu od Portugalske. Kakšna »petka« in stisk pesti bi zadoščala.

Na slovenske tri točke je mogoče gledati iz drugega, lepšega zornega kota. Pogosto je Slovenija po koncu velikih turnirjev, kakršne so bile nedavne OI v Riu, v naslednji akciji doživela bridko streznitev, nazadnje po 4. mestu na SP 2013 v Španiji, ko je potem izpustila EP na Danskem. Tokrat se šok vseeno ni zgodil. Pregled drugih šestih skupin potrjuje, da v Evropi skoraj ni več slabih reprezentanc in da je kakovost vse bolj razpršena. Poljska, četrta z OI, je po dveh tekmah brez točke, Srbija je po podvigu v Gdansku doma klonila z Belorusijo, ki je pred tem izgubila domačo tekmo z Romunijo. Ukrajina je vzela mero bolj ugledni Islandiji, Rusija je oddala točki Slovaški in Črni gori, Litva pa je premagala četrto z letošnjega EP Norveško ... Tudi v skupini 5 ni manjkalo veliko, pa bi se v Švici opekli evropski prvaki Nemci, saj so imeli gostitelji napad za remi, ki bi bil veliko bolj presenetljiv od lizbonskega.

Slovenci so bili tudi brez Mateja Gabra in Darka Cingesarja, zato je bila toliko bolj dobrodošla vrnitev Mihe Žvižeja. Igralec, ki se mu je srce paralo, ko je moral soborce med EP na Poljskem gledati prek televizije, je pokazal, da je reprezentant od glave do pete, ko se je odzval vnovičnemu vabilu in na Portugalsko priletel kar iz Montpelliera. Novo dodano vrednost je prinesel Tilen Kodrin, toda Nik Henigman in Jan Grebenc bosta še morala pojesti nekaj žgancev, če nočeta, da bi ju do decembra na levem zunanjem položaju spet prehitel počasi vzpenjajoči se Borut Mačkovšek, če je že skorajšnja vrnitev Sebastiana Skubeta malo verjetna. Med vratnicama se je izkazal tudi Primož Prošt, ki je nastopil prvič v Vujovićevem mandatu.

Ker slednji nima več službe v Zagrebu in, kot pravi, ne bo iskal kluba pred februarjem, se je lahko takoj za tem, ko se je iz Kozine odpeljal z novim službenim avtom, posvetil iskanju rešitev na deficitarnih igralnih mestih. Do sredine decembra, ko se bodo začele priprave za SP, bo lahko bolj pozorno, torej v živo, spremljal nastope reprezentančnih kandidatov na mednarodni sceni. »Vsaka šola nekaj stane in vesel sem, ker so fantje pokazali značaj ter se vrnili po skoraj izgubljenem položaju,« Vuja ni zameril fantom, ki so po vodstvu s 24:21 tekmecem dopustili štiri gole zapored: »Vsaka točka je pomembna, ne glede na to, na kakšen način je dosežena.«

Res je, Slovenija je na dobri poti, da se še petič zapored uvrsti na veliko tekmovanje, verjetno bo junija na zadnji tekmi zadoščala že navadna domača zmaga proti Portugalski, če ne bo že prej vse odločeno. Maja se bo skušala postaviti po robu Nemčiji in morda celo osvoji prvo mesto v skupini 5, kar bi ji lahko prineslo boljše izhodišče v žrebu skupin za EP, ki bo mikavno za številne slovenske navijače.