Čistilni servis Vujović

»Če me vidite januarja braniti v Franciji, me kar ustrelite,« je bolj v šali kot zares razlagal Gorazd Škof, potem ko so si slovenski rokometaši priigrali nastop na svetovnem prvenstvu.

To je bilo junija lani v Stavangerju, še pred OI. Še najboljše bi bilo, če bi se vratarski »Nadškof« od reprezentance poslovil, kot je načrtoval – po dobrem nastopu v Riu. Če se je podobno kot Uroš Zorman že pustil prepričati selektorju Veselinu Vujoviću in ni hotel reči zbogom po porazu z Dansko, bi bilo primerno, če bi navijačem pomahal v slovo po novembrski zmagi proti Švici v Velenju. Če tudi to ni šlo, bi bilo vsaj prikupno, če bi se tik pred koncem leta po 12 minutah igre proti Arabcem mož s številko 12 poslovil ob stoječih ovacijah v domačih Brežicah.

Nič od tega. Kot je pri Slovencih že običaj, se ob slovesu legend mora začeti pranje umazanega perila. Škof je v 15 letih veliko povedal na igrišču in še več zunaj njega, tudi po koncu kariere bo lahko veliko govoril, veselega retorika bodo kaj kmalu zasnubili radijci in televizijci.

A ta čas bi bilo bolje, ko bi ostal tiho, potem ko se je v čustvenem nagovoru poslovil od tovarišev, ki so mu v čast namenili aplavz. Njegov odziv je zbral nekaj klikov in zbudil kavčarje, a v njem ni povedal nič takšnega, kar bi vrglo črno luč na selektorja ter potrdilo teorijo zarote. Če že ni mogel (ali hotel) biti prvi vratar, je res bolj smiselno, da namesto njega na SP potuje eden od mlajših kolegov. Tudi izjava, da noče imeti poslovilne tekme, dokler bo na klopi Vujović, ni prinesla nobene koristi.

Če kdo ne bi smel ostati tiho, je to Rokometna zveza Slovenije. A zgodilo se je prav to. Vse bi bilo v redu, če bi takoj, ko je postalo jasno, da Škof ne gre na SP, o tem obvestili javnost in preprečili govorice. Marljivi piarovec Anže Blažič še ne zna ukrepati v kriznih situacijah, generalni sekretar Goran Cvijič je vse bolj odmaknjen od reprezentance, špartanskemu načinu življenja zapriseženi direktor Uroš Mohorič včasih pozabi, da reprezentanca ni njegovo podjetje. Na koncu pa vedno veliki šef Franjo Bobinac gasi ogenj …

Je njegov izbranec Vujović črnogorski volk, ki eno za drugo žre najljubše slovenske ovčice – Gajića, pa brata Žvižej in Skube, zdaj še Škofa in bo naposled snedel še najbolj okusnega Zormana? Opravlja le, kar mu je bilo naročeno: da izvrši čim manj bolečo zamenjavo rodov. Če bi Bobinac in njegova desna roka Boštjan Kozole čistko naročila domačemu strokovnjaku, bi bil ta hitro pribit na križ. Alfa samec »Vuja« ima dovolj trdo kožo in za zdaj mu uspeva – Slovenija ohranja stalnost nastopov na velikih turnirjih, hkrati ima mlado in perspektivno reprezentanco. V njej je zdaj 17 fantov, ki so za vodjo pripravljeni iti v ogenj. Morda jim v Franciji ne bo uspelo narediti nič posebnega, a si pred začetkom mondiala v deželi svetovnih prvakov zaslužijo podporo in čas.

Nihče ni nad reprezentanco; v kolektivnem športu ni prostora za posameznike; nihče ni nezamenljiv. Škof? Z rokometom bo ostal povezan, nenazadnje ima rokometno šolo; v vinorodnem delu Posavja bo vedno junak, v dolgi in uspešni karieri je zaslužil dovolj, da bo po koncu brazilske in pariške zgodbe – češenj na torti za 39-letnika – lahko brezskrbno užival v »svojem« Pirovcu.