Tiskane izdaje
Berlin – V soju žarometov in s pokalom v rokah Iker Romero končuje sijajno rokometno kariero. Po Ademarju Leonu, Ciudadu Realu in Barceloni je lovoriko osvojil tudi na svoji zadnji postaji v Berlinu. Na sklepnem turnirju pokala EHF je njegova ekipa Füchse Berlin najprej ugnala Gorenje, v finalu pa še Hamburg. Veselje je bilo nepopisno.
Hamburg je želel nemškemu naslovu iz leta 2011 ter osvojitvi lige prvakov pred dvema letoma dodati še manjkajočo trofejo, pa mu ni uspelo. V zakleti sezoni je že na prvi tekmi proti Skjernu izgubil 41-letnega veterana Johanna Peterssona, ki se je vrnil iz pokoja in zamenjal poškodovanega Hansa Lindberga, v finalu pa je v krikih bolečine obležal Davor Dominiković, ki si je zlomil nadlahtnico, bil operiran in pri 37 letih bržčas sklenil kariero. Slaba tolažba za HSV je bila, da je bil Kentin Mahe izbran za najboljšega igralca turnirja.
Na drugi strani je berlinski klub, član bundeslige od leta 2007, končno prišel na svoj račun. Že lani je gostil premierni F4 v drugem tekmovanju, a se po porazu proti Pick Szegedu moral obrisati pod nosom za finale. V drugo se je izšlo, Gorenje tudi z najboljšim strelcem Stašem Skubetom ni moglo preprečiti nemškega vrhunca, v katerem je Berlin pred 9000 gledalci v dvorani Max-Schmeling strl hamburški oreh in se okitil s srebrnino. To je bilo zadoščenje za moštvo, ki je v prvenstvu na sedmem mestu, pa tudi islandskega trenerja Dagurja Sigurdssona, ki zapušča nemško glavno mesto in se bo posvetil delu z nemško reprezentanco. Finale je zaznamoval dvoboj med vratarjema Silviom Heinevetterjem iz Berlina in Johannessom Bitterjem iz Hamburga, ki sta z Magdeburgom leta 2007 osvojila pokal EHF. Boljši je bil nemški reprezentant Heinevetter, izbran za naj vratarja v pokalu EHF.
Toda glavna zgodba se je vrtela okrog Ikerja Romera, najbolj obleganega moža med vsemi. V treh sezonah v Berlinu je na svojo stran pridobil navijače, ki mu po vsakem doseženem golu zapojejo »Eviva Romero!« V finalu se sicer ni vpisal med strelce. »Ah, kdo bi štel gole, veliko jih je bilo. Pomembno je, da sem triletno obdobje tukaj v Berlinu sklenil na takšen način. To je nagrada za vse ljudi v klubu, ki vlagajo tako veliko energije,« še boljše čase svojim lisicam napoveduje Romero, ki je pred tem mrežo Gorenja zatresel trikrat. »Zelo mi je všeč Gorenje, ima zanimivo ekipo in igra lep rokomet. Slišim, da ga čaka še končnica domače lige in privoščim mu uspeh. Staš Skube je zelo spreten igralec in čaka ga lepa prihodnost,« je absolutnega kralja strelcev v tekmovanju pohvalil nasmejani Romero, ki ga z Berlinom čakajo še štiri tekme v bundesligi, nakar bo malo pred 35. rojstnim dnem rekel zbogom rokometu. »Dvajset let aktivnega igranja je bilo dovolj, prelil sem veliko znoja in krvi, čas je, da se posvetim drugim rečem,« ima dovolj odrekanj Bask, ki je zbral okroglih 200 nastopov za špansko reprezentanco in z njo leta 2005 osvojil naslov svetovnega prvaka. Z Ademarjem Leonom je bil španski prvak leta 2001, nakar je prestopil v Ciudad Real, med letoma 2003 in 2011 pa je bil član Barcelone, s katero je dvakrat osvojil ligo asobal (2006, 2011) in dvakrat ligo prvakov (2005, 2011).
Svojčas je hodil z nekdanjo Krimovo vratarko, Madžarko Katalin Palinger, zdaj je spremljevalec nemške rokometašice Laure Steinbach, ki prav tako igra za Berlin. Toda življenja ne bo nadaljeval v nemški metropoli. »Berlin mi je zelo všeč, vendar me preveč vleče nazaj v Španijo, v rodno Vitorio, kjer imam družino in prijatelje. Vzel si bom kakšne tri mesece oddiha, nato pa načrtujem posel, ki naj za zdaj ostane skrivnost,« se bo z denarjem, ki ga je zaslužil – v Barceloni je postal prvi igralec z letno plačo milijon evrov – v poslovne vode podal Romero, ki je imel takoj po tekmi sicer bolj kratkoročne načrte: »Najprej pod prho, potem pa na zabavo. Privoščil si bom buteljko vina ali mogoče kar dve. Rioje, kaj pa drugega!«
