Fantje, počitnic je konec

Četrti teden v januarju velja za najbolj depresiven čas v letu. Prazniki so le še bled spomin, na vidiku ni skorajšnjih. Novoletne zaobljube so prelomljene in bančni račun razgali grehe nakupovalne mrzlice. Naši reprezentanci grozi stanje melanholije. Pripravam v Zrečah, ko so bile dosegljive zvezde, je sledil nori teden z burlesko v Zagrebu. Veliko hrupa za ušivo točko. Poraz z Dansko je možnosti za kolajno zbil na promile, v štirih dneh premora so se v glave naselili nepovabljeni gosti – obžalovanje, dvom, zasičenost.

Kaj ukreniti? Veselin Vujović je porabil vse motivacijske prijeme, po katerih slovi. Šok terapije so kot antibiotiki: dlje kot jih jemlješ, več jih potrebuješ in vse slabši učinek imajo. Joker z zunanjim sovražnikom, sodniki in EHF je izrabljen, govori s sočnimi kletvicami so se izpeli, treningi postali enolični, minute v osami toplic ob Muri se vlečejo kot ure …

Kaj storiti, da se v Slovencih spet porodijo strast, sla po dokazovanju, borbeni duh, balkanski »inat«? Vujović jih je simbolično odpeljal na črpalko, da bi si napolnili rezervoarje. Tistim, ki bi se vdali malodušju, je zagrozil, da ne bodo videli naslednje akcije. Zaigral je na domoljubno noto, razmišljal je o kadrovskem šoku, ki bi predramil slačilnico – odstranitvi Marka Bezjaka, nadomestnega kapetana, o katerem je še pred kratkim govoril, da brez njega ne more.

Vse lepo in prav, če bi Slovenija še imela mojstre, kot so Bombač, brata Skube, celo Zorman, žrtve Vujovićevega sistema, v katerem ni prostora za zvezdnike (primeri Gajić, Škof, brata Žvižej). Ali vsaj celjsko odkritje lige prvakov Jako Malusa, ki bi vnesel svežo kri. Je pa na seznamu pet igralcev Gorenja. Kot bi rekel »Vuja nazionale«: Bog nam pomagaj!