Francija z balkanskim šarmom: dobitna kombinacija

Dragan Gajić je na predvečer tekme Montpelliera in svojega matičnega kluba Celja Pivovarno Laško v rokometni ligi prvakov dobil nepričakovani obisk. Na vrata stanovanja v neposredni bližini dvorane Rene Bougnol mu je potrkal oče, vkrcan kot zadnji potnik na avtobusu s Florijani. Presenečeni »Gajo« je kljub temu na hitro prišel pozdravit tekmece in si vzel čas tudi za Delo.

V Montpellieru je že pet Slovencev, poleg vas še Vid Kavtičnik, Jure Dolenec, Matej Gaber in novinec Borut Mačkovšek. Redko se v kakšnem klubu zgodi tako številčna tujska legija iz ene države. Vas obravnavajo kaj drugače od »navadnih« tujcev, saj ste skoraj v večini?

Trener nas je takoj prijazno opomnil, da je v moštvu še naprej uradni jezik francoščina. Je pa res zanimivo, da nas je kar pet na kupu. Za nas je gotovo lažje. Še posebej za mlajše, Boruta in Mateja, je bilo prilagajanje na novo okolje manj stresno. Soigralci pa nas jemljejo čisto normalno. Včasih pa se malce pošalimo in jih učimo izraze po slovensko.

Se čuti, da ste tujci pod močnejšim drobnogledom. Vas kdo postrani pogleda, ko se zalomi?

Gotovo, to je normalno. Tako je bilo denimo po tekmi z Rhein-Neckarjem, ko sem tudi sam prevzel odgovornost. Od tujcev, posebej nas starejših, kot sva Vid in jaz, pričakujejo, da bomo potegnili voz, ko bo treba. Sigurno smo vsaj za kakšen odstotek bolj na udaru kritik kot domači igralci.

V francoski ligi po štirih tekmah še nimate poraza. Kaj si obetate od sezone? Naslov prvaka je ob zvezdnikih Pariza bržčas težko napovedovati. Tudi v ligi prvakov ne kotirate visoko.

Gotovo so naši cilji povezani z domačo sceno. Želimo osvojiti vsaj eno lovoriko: ligaški pokal, francoski pokal ali prvenstvo. Toda liga je zelo izenačena in nepredvidljiva. V najslabšem primeru si želimo neposredno uvrstitev v ligo prvakov, ki ga prinaša drugo mesto.

Nazadnje ste bili tretji, pa nekako prišli skozi, potem ko je EHF praktično čez noč spremenila merila in zunaj pustila klube, kot je Gorenje. Je bilo to pošteno?

Če sem iskren, nisem pričakoval, da bomo igrali v ligi prvakov. A ko sem videl kriterije, sem razumel, zakaj je bilo tako. Po športni plati bi si morda Velenjčani bolj zaslužili povabilo. Nekaterim se je zgodila krivica, drugim se je nasmehnila sreča. Če vzamemo v zakup vse okoliščine, lahko rečem, da je novi sistem boljši od prejšnjega. Zdaj ni več avtsajderskih ekip, ki si jih tudi v gosteh premagoval za deset golov in več. Tako je tekmovanje postalo bolj izenačeno in verjetno tudi tržno bolj zanimivo. Se pa strinjam, da bi takšne stvari morale biti dorečene že prej.

Se v klubu še čutijo posledice razvpitega stavniškega škandala, ki je odnesla tudi velikega Nikolo Karabatića in omadeževala ime kluba?

Ta afera je na klub vplivala dve sezoni nazaj. V prejšnji je šlo za posledice drugih reči. Stvari v organih kluba niso bile urejene, ni se vedelo, kdo pije in kdo plača. Prišla je finančna inšpekcija, a na koncu se je vse skupaj srečno izšlo. Ni več dolgov do igralcev, klub je splezal na zeleno vejo. Tudi v časopisju lahko preberemo, da se nam obetajo lepši časi.

Vplivni lokalni časnik Midi Libre piše, da je vodstvo kluba zavrnilo tuje investitorje, ki so hoteli v moštvo vložiti 15 milijonov evrov. Med razlogi so omenjali vrednote in zaščito domačih igralcev. Kako vidite to zgodbo?

Tukaj v Montpellieru tudi od nas igralcev zahtevajo spoštovanje določenih vrednot, ki naj bi bile zaščitni znak kluba. Ne gledamo vsega samo skozi denar. Ta odločitev me zato ne čudi.

Predsednik Remy Levy in direktor Serge Granger načrtujeta povečanje proračuna s sedanjih 7,5 milijona evrov na 8 ali 9 milijonov. Cilj je ustvariti moštvo za sklepni turnir LP. Kako realen je?

Mislim, da imamo že zdaj zanimivo ekipo s kopico mladih igralcev: Diega Simoneta v sredini, Mathieuja Grebilla in Mačkovška na levi strani, tudi Dolenec na desni še sodi v ta krog, ob Gabru je na črti še en obetavni mladinec ... Če bi dodali še dve izkušeni imeni ali morda tri, bi lahko hitro merili na evropski vrh. Seveda pa za kaj takšnega potrebuješ denar. Če se je klub po lanski turbulentni sezoni s finančnega vidika pobral, kot pravijo, ne vidim ovir.

V francoski ligi je iz leta v leto več konkurenčnih klubov, vedno bolj privablja tudi Slovence, ki vas je tukaj že lepo število. Menite, da lahko v letu ali dveh celo ogrozi primat nemške bundeslige?

V letu ali dveh verjetno še ne. Dvorane so polne, a manjše kot v Nemčiji. Najprej je treba poskrbeti za infrastrukturo. Čez dve leti bo v Franciji svetovno prvenstvo, nekaj dvoran bodo razširili, druge zgradili na novo. Čez kakšna tri ali štiri leta bi se res znali približati Nemčiji. Moram pa reči, da tam vse temelji na spektaklu, veliko je strelov od daleč in malo kontakta. Tukaj pa je še vedno v ospredju telesna moč, kar ni tako lepo za oko. S prihodom tujcev se tudi to spreminja. Slovenci v Montpellieru igramo bolj domiselno. Tudi v drugih klubih se je videlo, da potrebujejo malce t. i. balkanskega šarma, zato pričakujem, da bo ligo obogatilo še več tujcev.

V Sloveniji se klubi ubadajo s povsem drugačnimi težavami – golim preživetjem. V zadnjih dveh letih je ligo zapustilo več deset najboljših igralcev, pa se je celo razširila na 14 klubov, kolikor jih šteje francoska. Je to sploh vzdržno s perspektive razvoja slovenskega rokometa?

Temu bi rekel dvorezen meč. Po eni strani je dobro, da je rokomet prisoten v več krajih. Po drugi strani pa spremljam izide Celja, ki zmaguje za 15 in 20 golov, in se sprašujem, v kolikšni meri to pripomore k razvoju mlajših igralcev. Mogoče bi bilo pametneje ligo skrčiti na deset klubov, kar bi zgostilo kakovost.

V Franciji velja najstrožja oblika licenciranja klubov. Verjetno bi podobna rešitev tudi v Sloveniji opravila naravno selekcijo?

To je osnovni korak k ureditvi razmer. Igralec mora razmišljati samo o rokometu in ne o plačevanju položnic. Če licenciranje pomeni 50.000 evrov za klub, pa naj bo. V Franciji je minimalni prvoligaški proračun milijon in pol evrov. Če nimaš denarja, se pač ne moreš iti te igre, saj je treba prikazati vsak cent.

Celje bi bilo v Franciji s svojim proračunom na meji prve lige, pa igra v ligi prvakov in sploh ne slabo. V čem je skrivnost?

V Celju so začeli spoštovati nekatere druge vrednote kot v mojih časih. Dobro se dela, ekipa je mlada in se bori. Kriza v Sloveniji je velika in igralci vidijo odskočno desko za odhod v tujino, kamor sta nazadnje odšla Gašper Marguč in Sebastian Skube.

Slovenska reprezentanca je že skoraj izključno sestavljena iz legionarjev iz močnih tujih klubov. Je vsaj to dobra stvar, če že klubska scena umira na obroke?

Zdaj je pa res že 90 odstotkov reprezentantov v tujini in upam, da se bo to tudi poznalo pri rezultatih. Odkrito si moramo zastaviti visoke cilje. Prihaja SP in vsi že od julija, ko smo začeli s telesnimi pripravami, nekako razmišljamo o Katarju.

Lahko bolj konkretno določite te visoke cilje? Govorite o mestih, ki vodijo v kvalifikacije za OI 2016 ali ponovitvi polfinala iz Španije?

Če govorimo o visokih ciljih, že ne bi omenjal polfinala. Tam smo namreč že bili in po logiki je na vrsti preskok. Osnovni cilj so res kvalifikacije za Rio, osebno pa menim, da moramo iti kar po kolajno.

Skupina A se zdi ugodna, tudi v skupini B, s katero se križa v osmini finala, so razen Hrvaške na papirju šibkejši tekmeci. Lahko rečemo, da bo četrtfinale tista ključna tekma, ali je vendarle treba iti korak za korakom?

Gotovo slednje. Skupina je zanimiva. Z Brazilijo in Čilom ob pravem pristopu sicer ne bi smeli imeti težav, potem pa se zaplete. Vemo, da nam Belorusi ne ustrezajo. Katarci imajo že skoraj same tujce in se še krepijo, gotovo so si z namenom izbrali našo skupino. Španci pa so svetovni prvaki. Treba se bo le izogniti četrtemu mestu in dvoboju s Hrvati, prva tri so približno enakovredna.

Kot eden izmed stebrov reprezentance Borisa Deniča ste se svojčas pritožili nad neurejenimi odnosi med Rokometno zvezo Slovenije in igralci. Se je kaj premaknilo?

Naj najprej pojasnim, da nihče med nami od reprezentance ne pričakuje denarja. Zahtevamo le, da so osnovne stvari urejene. Vesel sem, da je zdaj že veliko bolje. Namestitve so dobre, pogoji za vadbo, prehrana, zdravniška oskrba tudi. Vse je lepo organizirano. Generalni sekretar Goran Cvijič in vodja reprezentance Uroš Mohorič se zares trudita in jima povsem zaupam. Obstajajo še nekateri dolgovi za nazaj in prav je, da vsak izpolni svoj del dogovora. Povrnili so nam nekaj potnih stroškov, ki so osnova za funkcioniranje reprezentance. Kar se tiče nagrad, pa upam, da bodo nekoč izplačane. A nihče od nas ne izvaja nobenega pritiska.

RZS se spogleduje z idejo, da bi Slovenija organizirala SP 2012. Takrat boste stari 37 let. Je mogoče vleči kariero, ki se je začela že pri 16 letih, tako dolgo?

Želim igrati še vsaj šest ali sedem let na visoki ravni. Fizično se dobro počutim, našel sem svoj ritem, s katerim dobro vzdržujem telesno težo in pripravljenost. Če pogledamo vrhunska krila, so nekatera zdržala do 38. leta ali še malo čez. Kar se tiče reprezentance, pa lahko z 99-odstotno gotovostjo trdim, da me takrat ne bo več zraven. Niti ne bi bilo pošteno, za mano je namreč obilica odličnih desnih kril. Po Riu bom morda vztrajal še leto ali dve, potem pa mesto prepustil mlajšim.

Nameravate v Montpellieru končati kariero?

Tukaj se izvrstno počutim, kupil sem si stanovanje, jezik in navade že dobro poznam. Pogodba mi poteče pri 33 letih, če bi se mi uspelo dogovoriti še za eno, kar ob dobrih igrah ne bi smelo biti vprašljivo, bi kariero res najraje sklenil kar tukaj. V domovino me ne vleče, dom sem si ustvaril tukaj v Franciji, kjer se z dekletom super počutiva.

Torej bi se tudi postarali v Franciji ...

Zakaj pa ne? Vsi, ki smo tukaj, si ustvarjamo nek imidž. Tudi Juretu in Mateju sem rekel, zakaj pa ne bi po dolgih letih igranja v Franciji ostali kar tukaj, kjer nas ljudje poznajo, nas cenijo in kjer so razmere gotovo boljše kot doma, vsaj kar se tiče rokometa, v katerem se vidim tudi po koncu kariere.