Heroj Vujović z misijo: »kiborge« spremeniti v borce iz krvi in mesa

Ljubljana - S počenim glasom je v Slovenijo dopotoval prehlajeni selektor slovenskih rokometašev Veselin Vujović in z ostrim tonom  predstavil pričakovanja v nadaljevanju kvalifikacij za evropsko prvenstvo s tekmama proti Nizozemski. Prvi pomladni žarki mu niso prinesli nasmeška na obraz, očitno še ni pozabil januarskega izleta v Francijo, ki je bil za nekatere igralce res zgolj – izlet.

Dolg je bil tekmovalni premor od jesenskih zmag proti Latviji in Estoniji. Slovenci so izpustili letošnje SP in bili pred njim zgolj v vlogi »sparing partnerjev« Francozom. V Rouenu so doživeli dva visoka poraza, Vujović pa je igralcem zameril, ker naj bi se vdali brez boja.



Po SP pa je za srbski portal Balkan Handball izjavil, da ga moti, ker Slovenci proti tekmecem, za katere mislijo, da so močnejši od njih, izgubljajo že v slačilnici ...
 

Trije skupni treningi pred Nizozemsko

Seveda so njegove besede odmevale tudi pri nas, a Vujoviću niti na pamet ni padlo, da bi jih omilil. Ravno obratno! Še pojačal je ton. Gotovo je k temu prispevala tudi sestava poslušalstva, v sejnem prostoru NLB so bili namreč tudi trenerji šestih slovenskih klubov, ki so pred tem predstavili pričakovanja ob začetku končnice za prvaka v ligi NLB.



Iz nje pa so na seznamu 20 rokometašev, ki jih je Vujović povabil na priprave v Zreče (zbor bo 7. aprila), zgolj trije, kar je najmanjše število doslej. »Lahko vprašam vas novinarje in prisotne kolege iz najboljših slovenskih klubov, za koga mislite, da bi moral biti na seznamu, pa ga ni,« je bolj retorično vprašanje zastavil Vujović.



Ko ni dobil odgovora, je nadaljeval. »Najraje bi imel 20 igralcev iz domače lige, potem bi jih v dogovoru z RZS zbral, kadar bi si želel, ne pa čakal na Nemce in Francoze, da izpustijo naše igralce,« zoprna okoliščina, da bo imela reprezentanca pred gostovanjem na Nizozemskem (11. april) samo tri skupne treninge, jezi Vujovića, ki se je kar sam pripeljal do rdeče niti več kot zanimive novinarske konference v središču glavnega mesta.
 

Dolg do reprezentance

Vujović vse od poraza proti Madžarom junija lani, ki je Slovencem preprečil branjenje bronaste kolajne iz Francije, pri fantih pogreša odnos, kakršen bi jih moral krasiti, kadar igrajo za državni grb. »V klubih umirajo na igrišču, ko pridejo v reprezentanco, pa si mislijo, zdaj smo prišli domov, treba nas je razvajati in božati. Želijo si odpočiti. To ni pravi odnos do reprezentance. Igralci morajo razumeti, da so prišli v bogate klube prav prek reprezentance in da imajo zdaj do nje dolg. Nikogar ne bom prosil, lahko ga pokličem, mu pošljem sporočilo, to je vse. Če je treba igralca prepričevati, naj bo zraven, potem tega ni vreden. To je domoljubni vzgib, fantje nimajo finančnih koristi od igranja za reprezentanco, gre za čast. Če prideš, daj vse od sebe, če nočeš, ti ni treba priti. Najhuje je, kadar vidim, da nekdo pride v Zreče, pa mu je vseeno,« je kar bruhalo iz Vujovića.



Seveda ni mislil na vse, je pa tistega, ki mu dela največ sivih las, kar poimenoval. »Razmišljal sem, da ne bi poklical Boruta Mačkovška. V Franciji sem mu povedal, kar mu gre. Njegov odnos do reprezentance, forma, obnašanje in način razmišljanja so pod kritiko. Po drugi strani pa še vedno tako kot vsi vi verjamem vanj in čakam, kdaj bo eksplodiral,« je Vujović dal rumeni karton 203 cm visokemu igralcu Veszprema, ki ga je ob prihodu v Slovenijo pred štirimi leti označil za pacienta št. 1, ga potem dvignil in mu celo dal vlogo rezervnega kapetana, zdaj pa se spet znašel na nasprotnem bregu z Izolanom.

Če bo »Maček« prebolel kritiko in jo vzel kot dobronamerno, pa je nejasna reprezentančna prihodnost Marka Bezjaka, Vujović namreč ni skril razočaranja, ker izkušeni član Magdeburga razloga za odsotnost ni sporočil njemu, pač pa reprezentančnemu direktorju Urošu Mohoriču.



Zmotilo ga je tudi pomanjkanje ambicij pri nekaterih slovenskih igralcih. »Slišim, da gre Jaka Malus (član Celja Pivovarne Laško; op. p.) v Meškov Brest. Je to klub, kamor naj gre eden najboljših mladih igralcev? Namesto da bi sanjal o PSG, Kielu ali Barceloni, gre v Belorusijo. Žalostno. Ko je Patrik Leban odšel v Nexe Našice, sva zaključila, ker je bil to zame pač znak, kam meri.«



Šel je še dlje. »Veste, to je kibernetska generacija. Igralci so več na mobilnih aparatih kot na tem planetu. Ko jim po slabi tekmi na sočen način povem, kar si mislim, jim ne pridem več do živega, takoj gredo pogledat, kaj je novega na twiterju in facebooku, pošiljajo sporočila. Jaz po porazu ne morem govoriti, jesti, piti, spati; njih pa nič ne prizadene. To moramo spremeniti, v reprezentanco moramo vrniti slo po uspehu, harmonijo,« je odločen krivuljo obrniti navzgor 58-letni Črnogorec, ki je že kot igralec najbolj od vsega sovražil poraze.
 

Bo Zorman naredil razliko?

Prav zato je v strokovni štab povabil nekdanjega kapetana Uroša Zormana, ki je iz podobnega testa in bi znal popihati na dušo naslednikom. »Zorman je z zlatimi črkami izpisal zgodovino slovenskega rokometa, še ko je razmišljal, da bi končal kariero, sem mu rekel, da ga želim imeti ob sebi. Ampak ne mislite, da je prišel veliki Zorman, pomočnik narodnega heroja Vujovića. Ni tako. Ne vem še natanko, kakšna bo njegova vloga, a vsako njegovo razmišljanje bom spoštoval. Tudi jaz se lahko marsikaj od njega naučim. Če bi mislil, da sem najbolj pameten človek na svetu, bi bil najbolj neumen,« si pozitivnih učinkov tandema Vujović-Zorman želi vidno razrvani »Vuja«.

Veliko bolj veder bo njegov izraz, če bodo njegove besede naletele na plodna tla in si bo junaška Slovenija z dvema zmagama proti Nizozemski kot prva v skupini zagotovila nastop na EP 2020 in morda kasneje prišla celo do Tokia ...