Ivezič: Če bi igrali popolni, bi padli tudi Hrvati

Ljubljana – Ni čudno, da sta najmočnejši pečat na mladinskem evropskem prvenstvu v Turčiji, ki je Sloveniji prineslo 3. mesto, dala rokometaša, ki igrata pomembni vlogi v svojih klubih in sta že sodelovala v članski vrsti. Kapetan Mario Šoštarič (Maribor) je bil izbran v najboljšo sedmerko turnirja, strah in trepet obramb je bil celjski orjak Borut Mačkovšek.

»V Mariboru sem vso sezono igral po 60 minut in to se pozna. V ključnih trenutkih, ko smo zašli v krizo, sva z Borutom prevzela odgovornost. Vesel sem, da sva nalogo opravila dobro in da smo se vrnili z bronom,« je od ponosa žarel Šoštarič, ki upravičeno velja za biser slovenskega rokometa. Že lani je bil na MSP v Argentini izbran za najboljše desno krilo, četudi je tedaj Slovenija osvojila šele 8. mesto. Šoštarič je edini, ki je igral že pred dvema letoma na MEP na Slovaškem in tako je kot mladinec osvojil kar dve bronasti kolajni. Na Slovaškem je bil nekoliko v senci Gašperja Marguča, tokrat je bil eden glavnih adutov selektorja Slavka Iveziča.

Ob nespornem talentu ima smolo, ker je na njegovem igralnem mestu najbolj zaostrena konkurenca v članski reprezentanci. Celjski up Marguč je samo dve leti starejši, zvezdnik Montpellierja Dragan Gajić prihaja v najboljša rokometna leta. Še levoroki čarovnik Matjaž Brumen iz Cimosa ne najde prostora pod soncem v Deničevi četi. »Res imamo na tem mestu sladke skrbi. Imam veliko željo po dokazovanju. A nikamor se mi ne mudi. Pripravljen sem počakati na svojih pet minut. Najprej se moram dokazati na klubski sceni,« se neizogibnega procesa zaveda Šoštarič, ki bo bržčas še eno sezono igral v Taboru, čeprav je uradno njegov delodajalec Gorenje: »Kljub mikavnosti lige prvakov je morda res najbolje, da ostanem v Mariboru, kjer bova s Tadejem Sokom tvorila močan dvojec na desni strani. V Velenju bi ob Fahrudinu Meliću bržčas dobival manj igralnega časa.« Ravno slednje je izpostavil selektor Ivezič, ko je analiziral dosežek v Turčiji. »Ta kolajna igralcev ne sme zadovoljiti. Je lahko le izziv in odskočna deska za mnoge, ki si utirajo pot v svojih klubih. Če bodo igrali, bodo dokončali svoj rokometni razvoj,« opozarja Ivezič, ki je s šesto kolajno znova dokazal, da je upravičeno prejel Bloudkovo nagrado. Začelo se je s srebrom na MEP leta 2002 na Poljskem, nadaljevalo v naslednjih dveh letih z bronoma na MSP 2003 v Braziliji in na MEP 2004 v Latviji. Po petih letih zatišja je prišel bron na MSP 2009 v Egiptu ter na MEP 2010 na Slovaškem in zdaj še v Turčiji. Ivezič dobro ve, kako težak je prehod iz mladinske v člansko vrsto. Odličja z mladinskih tekmovanj ne zagotavljajo ničesar. Slovenija jih je denimo z mladinci osvojila šest, s člani le eno na domačem EP 2004. Je bil pa vesel še ene lepe zgodbe, ki nakazuje, da bo Slovenija še dolga leta ostala vsaj v širšem evropskem vrhu. Počasi se ga že loteva prekletstvo polfinala. Samo prvič je zmagal, sledilo je pet polfinalnih porazov, nazadnje proti Hrvaški, ki je pozneje prepričljivo izgubila proti Španiji: »Upam si trditi, da bi bili v finalu, če bi bili popolni. Proti Hrvatom smo igrali brez obeh desnih 'bekov' (Nejca Cehteta in Gašperja Hrastnika, op. p.) in to nam je porušilo koncept igre.« Proti Švedski se je sreča le nasmehnila Slovencem, po izvajanju 7-metrovk so se veselili 3. mesta in rajanje v hotelu v Ankari je trajalo pozno v noč, kar je bilo mogoče tudi razbrati z večine mladih obrazov.

Svoje je kajpak naredila tudi neskončna sezona, ki jo je še najbolj občutil Mačkovšek. Ne samo, da je odigral vso sezono pri Celju Pivovarni Laško, edini je sodeloval že na članskem EP v Srbiji in na priprave na MEP prišel neposredno z zadnje članske akcije na Portugalskem. Priprave Celjanov na novo sezono pa se začno že čez teden! »Morda pa mi bodo le dali kakšen dan več. Povsem sem iztrošen,« je priznal Izolan in komaj dočakal, da se ga je Ivezič usmilil in ga spustil na morje.