Izgubljeno pod črno rjuho

Veliko prahu so dvignili Slovenci, na koncu pa pozabili pomesti pred svojim pragom. Trinajsti euro je bilo prvenstvo zapravljenih priložnosti. Kljub odsotnosti pomembnih mož, Gabra, Dolenca, tudi Henigmana, je bil polfinale dosegljiv. Toliko kakovosti Slovenija premore, če ji ob strani stoji armada navijačev.

EP 2018 je bil Vujovićev šov program. Z njim je prebrisano zameglil širši pogled. Ustvaril je plebiscitarno enotnost med Slovenci, prepričanimi, da se je vse zarotilo proti njim. Nihče se ni spraševal o trenerskih potezah, na primer, zakaj je včasih zgolj krilil z rokami in se držal za glavo, namesto da bi ukrepal, kot je bilo med črno serijo 0:7 proti Makedoniji, ko je pozabil na tedaj še vročega Mlakarja.

Proti Danski je v trenutkih, ko se je tekma lomila, vztrajal z neizkušenim Potočnikom, ki je izgubil žogo, ko je Slovenija imela napad za +2. Proti Češki je stavil na rezerviste, ki nalogi niso bili kos. Že izbor igralcev bi lahko bil boljši. Če Vuja pravi, da je prihodnost na mladih, čemu je vzel 28-letnega Lebana, ki se vso kariero potika po vaških klubih, in ne Malusa, kapetana zlatih kadetov in srebrnih mladincev, hita lige prvakov?

Vujovićeve čustvene akrobacije so igralce občasno dvignile, a jim hkrati jemale zbranost. Spor z EHF in grožnja RZS z odhodom, pa četudi s figami v žepu, je naredil več škode kot koristi. Vodstvo reprezentance si zasluži rumeni karton, ker ni prebralo drobnega tiska v priponki, ki je bila po e-pošti poslana že 7. decembra lani, in je jasno razložila, da na SP 2019 vodi samo eno mesto. Ne, ni bila še ena zarota proti Sloveniji. So pa rokometaši šele na dan tekme s Čehi izvedeli za ta kavelj, kar jim je vzelo še nekaj volje.

Čeprav bi tekma za peto mesto štela zgolj za zlati ananas, kot se je sarkastično izrazil nemški kolega, bi bilo lepo, če bi Slovenci EP sklenili danes v Zagrebu v simbolični reprizi nepozabne tekme izpred 18 let. Čez čas se ga bodo mnogi spominjali po tem, da Slovenija ni zmogla premagati Makedonije in Češke; ali morda po dveh Litovcih, ki sta pod črno rjuho Slovencem vzela sanje; ali po Vujovićevi »grožnji« Blagotinšku, hitu na družbenih mrežah.

Namesto, da bi naši mučeniki po zmagi proti gostiteljem kot moralni zmagovalci na belih konjih prijezdili na Kongresni trg, so še isti večer po remiju s Češko pobrali šila in kopita in brez pozdrava izginili v temno noč. Osmo mesto je sicer spodobno, napredek v primerjavi s prejšnjim EP na Poljskem (14.). Slovenija sodi na mesta od 5 do 10 z občasnimi odkloni navzgor in navzdol. Naslednja postaja bodo kvalifikacije za SP, ki jih bo treba dobiti, če želi ohraniti realne možnosti za OI 2020. Na posebno povabilo se pač ne more zanašati. Če bi bila na koncu peta, še mogoče …

Bile so tudi koristi. Verdinek je uspešno debitiral na velikem tekmovanju, prav tako Suholežnik in Žabić, zablestel je vratar novega kova Kastelic, junak zmage proti Španiji, ki je bila slovenski vrhunec. Zarabec se je dokončno izkristaliziral v rojenega vodjo za naslednja leta.