Kakšen Ibra, mi smo kralji

Če nekaj izgleda dobro, diši dobro in se občuti dobro, potem obstaja verjetnost, da tudi je – dobro.

Objavljeno
15. januar 2020 18.00
Posodobljeno
15. januar 2020 18.00
Ljubomir Vranješ je pri igralcih znal zaigrati na prave note. FOTO: AFP
Malmö - Je vse, kar se dogaja reprezentanci na euru 2020, predobro, da bi trajalo? Prvič po letu 2006 so naši rokometaši dobili vse tri tekme v predtekmovanju. V Švici je sledil razpad sistema, ki ga na Švedskem prav nič ne napoveduje.

Vranješeva reprezentanca deluje kot namazan stroj, ki se šele ogreva in ima še rezerve. Verjetno v slovenskem taboru še nikdar ni bilo tako dobrega vzdušja. To je reprezentanca, ki se ne boji nikogar.

Vranješ se je zlil z ekipo, ki mu jé iz roke, igralci se z njim šalijo, debatirajo, ga celo zbadajo. A tudi garajo in poslušajo. Tisti, ki so bili ob koncu Vujovićeve ere najbolj zafrustrirani ali zagrenjeni, Mačkovšek, Dolenec, Bombač, so zacveteli, hkrati pa se niso ohladili Vujovi aduti, Zarabec, Janc, Blagotinšek, Cingesar, Henigman ... Ljubo je znal zaigrati tudi na prave note pri asistentu Zormanu in mu namenil vlogo, ki ga izpolnjuje.

Velike reprezentance se od povprečnih ločijo po tem, kako se odzovejo na poraz.


Slovenija ima torej vse sestavine za uspeh: zanesljivega vratarja (Ferlin), vrhunska organizatorja igre (Bombač, Zarabec), čvrst in visok obrambni blok (Mačkovšek, Blagotinšek), hladnokrvnega eksekutorja (Janc), dolgo klop, samozavest, željo …

Skupni imenovalec v Vranješevem sistemu se imenuje spoštovanje. V vsakem trenutku ga izraža svojim borcem, vsakemu posebej razloži, kakšno vlogo mu je namenil in zakaj. Igralci ga tikajo, celo najmlajši, postali so trop. Trop, ki sodeluje v lovu na skupen cilj.
 

Malmö, kraj srečnega imena


V Göteborgu, Vranješevem mestu, se je razpletlo idealno, zdaj so Slovenci prišli v Ibrahimovićev Malmö, mesto srečnega imena, saj so si prav tu pred štirimi leti priborili olimpijski nastop in začeli tudi kovati srebro iz Francije. Naslednja postaja je prestolnica Stockholm.

Velike reprezentance se od povprečnih ločijo po tem, kako se odzovejo na poraz. Seveda bi bilo najboljše, če bi Slovenci ponovili sanjsko EP košarkarjev, a treba je biti pripravljen tudi na čeri.

Morebitna izpolnitev osnovnega cilja, uvrstitev v olimpijske kvalifikacije, ne bi smela zmanjšati lakote. Nasprotno, na prvenstvu, ki ga včasih največje reprezentance žrtvujejo za olimpijski nastop, se ponuja priložnost za kaj več, veliko več. Polfinale bi pomenil, da bi se Slovenija neposredno uvrstila na SP, naslov prvaka prinaša vozovnico za Tokio.

Treba je ostati na trdnih tleh in iti tekmo za tekmo, se kot lajna ponavlja Ljubo. A sanjati ni prepovedano. Če nekaj izgleda dobro, diši dobro in se občuti dobro, potem obstaja verjetnost, da tudi je – dobro. Brez ampak. Kot bi rekel Ibra, bi morali tudi Deki, Zaro, Ferlo, Maček, Blagi, Cingi: Kakšen Gustaf, mi smo tukaj kralji.