Končno je mala Slovenija enkrat udarila po mizi

Miha Zarabec je bil najboljši slovenski igralec na pravkar končanem evropskem prvenstvu v rokometu. Kot pritiče organizatorju igre, je bil pravi vodja na igrišču in je znal dvigniti ekipo, ko ji ni šlo po načrtih. Trebanjec ruši stereotipe o skromnem in pohlevnem Slovencu, kljub nizki rasti kipi od samozavesti in se ne zadovolji zlahka. Tudi zato so mu v zvezdniškem Kielu ponudili novo pogodbo.

Kot ste izmuzljivi na igrišču, ste očitno tudi v zasebnem življenju. Kar težko vas je bilo priklicati. Ste se morali najprej odklopiti od rokometa?

Ko si enkrat v družbi družine, prijateljev, je vse lažje, ampak še vseeno je bilo težko preboleti, da smo končali prvenstvo hitreje, kot smo si obetali. Super smo se imeli, vzdušje je bilo pravo, žal mi je, da nismo ostali še kakšen dan ali dva dlje. A če potegnem črto, smo lahko zadovoljni, veliko je bilo dobrih stvari, nekaj tudi slabih.

Začniva z dobrimi.

Pozitivno je bilo, da smo pokazali značaj. Ko smo bili že precej na tleh, smo se dvignili, stopili skupaj in pokazali vrhunski tekmi z Nemčijo in Španijo. Dobili smo potrditev, da lahko pariramo čisto vsakomur. Še na lanskem SP smo proti Špancem in Francozom delovali precej nebogljeni, na Hrvaškem pa nas ni nihče nadigral. Bil sem pozitivno presenečen nad moštvenim duhom, to je res dobra popotnica za naprej.

Pa slabše stvari.

Slabše je, da sta nas začetna trema in živčnost stali dveh izjemno pomembnih točk proti Makedoniji. To je bil velik spodrsljaj. Kljub vsemu, kar se nam je potem dogajalo, smo si še vedno priigrali priložnost za napredovanje v polfinale. No, prva tekma je bila res velik kiks in to si je težko oprostiti.

Tudi zadnja tekma proti Češki ni bila vredna pohvale. Lahko bi si priigrali tekmo za 5. mesto s Hrvaško.

Prepričan sem bil, da bomo zmagali. Ampak izkazalo se je, da so Čehi prikazali vrhunski rokomet. Bili so presenečenje prvenstva. Niso imeli nobenega pritiska, vse, kar so dosegli, je bil presežek. Bili so razbremenjeni, poletni. Strinjam pa se, da bi takšne reprezentance pač morali premagovati. Še vedno smo bolj kakovostni od njih. Prepričan sem, da bi premagali tako Čehe kot Makedonce, če bi se ponovno srečali.

Malce čudno je, da ste proti Španiji odigrali fantastičen rokomet, že naslednji dan pa bili povsem neprepoznavni. Ste se v podzavesti sprijaznili, da polfinala ne bo?

Ne vem. Že začeli smo tako, da sem takoj videl, da bomo imeli težave. Špance smo začeli tepsti od prve minute, pokazali smo ostrino, agresivnost, in tekmeci so se nas ustrašili. Čehi pa so počeli od prve minute vse, kar so hoteli, se razigrali, zabijali lahke gole. Potem jih je bilo težko zaustaviti. V tekmo smo šli preslabo, nismo bili pravi.

Med pluse bi lahko uvrstili tudi vas. Bili ste pravi vodja ekipe. Ste upravičili Jordanovo številko 23, se počutite dostojni naslednik Uroša Zormana?

Težko je reči, saj z Urošem gojiva različen slog igre, ampak da, treba je prevzeti odgovornost, treba je potegniti voz naprej. Na neki način se moramo vsi, ki smo zdaj v reprezentanci, zavedati, da smo stopili v velike čevlje naših predhodnikov, ki so Slovenijo pripeljali visoko. Zavedati se moramo, da nismo zgolj dobra klapa, ampak imamo tudi odlične posameznike, ki morajo poskrbeti za nadaljevanje lepih časov za slovenski rokomet.

Kot vas poznamo, nikdar niste zadovoljni s povprečjem, kar osmo mesto vendarle je. Kako ocenjujete nastop na EP?

Nisem zadovoljen z doseženim, ker vem, kam spadamo. Če je osmo mesto realno ali ne, ne vem, glede na igro smo bili med boljšimi na EP. Pestile so nas poškodbe in tudi druge stvari, vendar smo ostali povezani. Vzdušje je bilo res odlično, zato je bilo vse skupaj lažje. Treba pa se je zavedati, da je bilo zraven kar nekaj fantov, ki so prvič nastopili na velikem tekmovanju. Trema je naredila svoje. Na koncu moram reči, da se nam nekatere stvari niso izšle po željah. Če hočeš vzeti kolajno, se ti mora marsikaj »poklopiti«, kot pravimo. V Franciji se nam je, tukaj pač ne. Morda drugič. Dvignili smo se in nihče nas ne bo več nadigral.

Kako je preživeti mesec dni s selektorjem Veselinom Vujovićem?

Zanimivo je. Vse se ti vmes zgodi. Nikoli ne veš, kaj tiči za naslednjim grmom. Ampak veliko je pozitivnih stvari. On ve, zakaj kaj naredi in kako je treba to narediti. Vedno te lahko s kakšnim komentarjem dvigne ali pa še bolj potre. Zdaj, ko smo se nanj navadili, vemo, da je vse dobronamerno, še tako sočna opazka. Mladi igralci ga morajo tako dojemati.

Veliko se je govorilo o sodnikih, se vam je zdel odziv RZS primeren, še nekaj ur pred tekmo s Črno goro ni bilo jasno, ali bo Slovenija zapustila EP ali ne?

Igralci smo v sebi vedeli, da bomo zagotovo igrali, grozile so sankcije, ki si jih naša zveza ne bi mogla privoščiti. Pripravljali smo se normalno, rekli pa smo si, da če bo zveza tako odločila, ji bomo stali ob strani in odšli domov. Moram reči, da sem bil pozitivno presenečen nad odločnostjo RZS. Ponavadi se je ob takšnih situacijah skrila in dala rep med noge, tokrat pa se je postavila po robu EHF. Končno smo majhni Slovenci udarili nazaj. Če smo ali bomo kaj dosegli s tem, pa je težko reči.

Slovenija je ena od pobudnic za spremembe pravil, da se ne bi več dogajale takšne krivice, kot se je ob koncu tekme proti Nemčiji. Podpirate zamisli predsednika Franja Bobinca?

Težko rečem, ker je na koncu vedno odvisno od sodnika in njegove subjektivne presoje. Kot sem se pogovarjal s sodniki o spornem dogodku, sem ugotovil, da bi vsak drugače piskal. Vsak ima svoj kriterij. Saj bodo naredili analize in ugotovili, kar pač bodo, ne verjamem pa, da se bo kar koli drastično spremenilo. To je tak šport, v katerem stvari niso dorečene, kot bi morale biti. Nismo nogomet, to je velika razlika. Če se bo vsaj malo spremenilo, pa bo to plus za rokomet.

Ste zagovornik omejitve časa napada?

Sem, predvsem zaradi takšnih ekip, kot je, denimo, Makedonija, ki potrebuje minuto in pol, da sploh začne napad. Igra bi postala bolj atraktivna in zanimiva.

Kakšen je odnos med reprezentanti in zvezo? Včasih so bile zamere zaradi neizplačanih premij ali potnih stroškov, kako je zdaj s tem?

Mi smo tukaj samo iz časti, ponosa, ljubezni do domovine in grba. Vemo, kakšno je finančno stanje na zvezi. Prepričan sem, da se noben igralec več ne obremenjuje s tem. Presenečen bi bil, če bi nam kaj dali, saj zdaj ne dobimo ničesar. Bomo videli.

Pol leta ste že v Kielu, prišla je informacija, da naj bi vam podaljšali pogodbo. Drži?

Da, v klubu so že vse pripravili. Ko pridem gor, se bomo usedli in podpisali novo pogodbo.

Pravijo, da igralec dozori šele, ko gre v tujino in zapusti varno zavetje doma, je to res?

Strinjam se, to je drug svet. Seveda je to predvsem zaradi trenutnega stanja v Sloveniji. Denarja ni. Je pa tujina velika prelomnica, tam se znajdeš ali pa ne. Moraš pokazati, zakaj si bil pripeljan. Veliko se jih je kmalu vrnilo. Jaz sem zadovoljen v Kielu, poskušal bom ostati čim dlje.

Sta Kiel in bundesliga upravičila vaša pričakovanja?

Kiel je velik klub, inštitucija, zlahka dobi sponzorje, saj ljudje tam živijo za rokomet. Bundesliga je bundesliga, najmočnejša na svetu. Na začetku mi je bilo čudno, ker vse ekipe proti nam pokažejo neverjetno željo po zmagi. Vedno je treba igrati na polno, lahkih tekem ni. Dvorane so polne že dve uri pred tekmo. Užitek je igrati. Če si v takšnem klubu, ki ti daje vse, je lažje, tudi potovanja so udobna. Toliko je stvari, ki so za športnika pomembne, tudi najmanjše malenkosti, o katerih se mi prej ni sanjalo.

Medtem vaš prejšnji klub Celje Pivovarna Laško še naprej bije vnaprej izgubljene bitke z nekajkrat bogatejšimi klubi. Mu grozi, da bo izgubil stik z vrhom?

Resnično sem mislil, da Celje ne bo moglo zdržati še enega odliva igralcev, ampak smo videli, da ima še naprej super ekipo, še vedno lahko premaga vsakega, tudi nas je. Vedno se najdejo igralci, ki zapolnijo praznino in nadaljujejo zgodbo. Preseneča me, kako Branku Tamšetu brez denarja uspe sestaviti tako dobro ekipo. Raje se bom ugriznil v jezik, kot da bi napovedal, da bo Celje izgubilo stik z vrhom. Nek denar se bo vedno našel, rokometna šola pa je odlična.

Na vašem igralnem mestu se je v Celju dobro znašel Jaka Malus, ki bi na tem EP lahko kaj pokazal, pa ga selektor ni povabil. Kako komentirate?

Mislil sem, da bo Malus zraven. Izjemno je napredoval in se izkazal v ligi prvakov. Verjamem, da bo v letu dni dobil takšno ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti. To je realnost, to je problem v Celju in Sloveniji. Ko nek igralec odraste, ga je težko zadržati. Če bi enkrat to prelomili, zadržali jedro ekipe in dodali kakšnega igralca, bi bila velika stvar. Do takrat bo prioriteta, da se igralca proda in zraven kaj zasluži. Tudi to je nekaj, dolgoročno gledano pa je slabo.

Naslednja pomembna naloga Slovenije je uvrstitev na SP 2019. Spet Madžari v kvalifikacijah, kaj porečete?

Lep žreb, ni kaj. A tudi to bomo preživeli, Madžare moramo premagati, ni druge. Dokazali smo, da je vse v naših rokah, odvisno je samo od nas. Slovenija mora biti na vsakem velikem tekmovanju.

V Sloveniji je te dni prva tema Jakov Fak, ki se je zaradi žaljivk na svoj račun odpovedal kandidaturi za slovenskega zastavonošo na OI. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Ja, Slovenci smo res čuden narod, lahko smo enotni, kot so bili naši sijajni navijači v Zagrebu in Varaždinu, lahko pa smo vsi sprti med seboj. Biti športnik v Sloveniji je čast, obenem pa tudi breme, saj nikdar ne veš, kaj boš dobil pod nos.

Bi vas motilo, če bi na Hrvaškem rojeni športnik nosil slovensko zastavo?

Ne vem, nisem veliko spremljal. Fak je menda športnik od glave do pete. Kot razumem, so se šli, kdo bo dobil več všečkov ali nekaj podobnega. Že to je smešno. Saj se ve, kdo je pravi športnik, kdo je prava osebnost, tukaj ni nobenih skrivnosti. Če o tem odločajo všečki, potem res ne vem, kam smo prišli.