Luka Žvižej spuščal ceno, na drugi strani ostali gluhi

Celje – Ni bila ravno strela z jasnega, ampak novica, da se po sedmih letih od dresa Celja Pivovarne Laško poslavlja kapetan in legenda kluba Luka Žvižej, je močno odjeknila med navijači v knežjem mestu. Več mesecev trajajoči pogovori o podaljšanju pogodbe so splavali po Savinji in razočarani Žvižej bo pri 36 letih iskal novo ekipo. Lahko bi bilo tudi drugače, za Delo pravi otrok celjskega rokometa ... 

S kakšnimi občutki ste zapustili klubsko pisarno na Opekarniški cesti 15?

To niso lahke stvari, odločitev ni bila lahka. Seveda sem bil razočaran, saj bi bilo čudno, če ne bi bil, ko se takšna zgodba končuje.

Je kaj zamer?

Osebnih zamer ni, vsi smo profesionalci in vemo, kako stojijo stvari. Enostavno na koncu do dogovora ni prišlo.

Ulica govori marsikaj, med drugim, da ste zahtevali 5000 evrov mesečne plače, klub pa naj bi vam ponudil 3000, je kaj resnice na tem?

O številkah ne bi govoril. Njihova ponudba ni bila sprejemljiva meni, moja pa ne njim. V vsakem primeru bi šlo za zmanjšanje vrednosti pogodbe, ampak razlika med nami je bila še vedno prevelika.

Pred kratkim ste se z ženo Daco ter dvojčkoma Janom in Krisom preselili v hišo na Proseniškem in bržčas vas ne vleče spet proč. Ste zato kaj popustili in znižali svojo ceno?

Seveda sem. Ampak vse ima svoje meje in meje za zdaj še postavljam jaz. Želel sem priti naproti, z druge strani pa ni bilo čisto tako.

Pa je vodstvo sploh kaj zvišalo izhodiščno številko in pokazalo pripravljenost na kompromis?

Ne.

Kdo je bil sogovornik na drugi strani?

Vsi štirje, ki so pristojni za to. Torej trener Branko Tamše, direktor Gregor Planteu, predsednik Bojan Cizej in član uprave Jernej Smisl.

Se je trener Tamše dovolj zavzel za vas?

Povedal je svoje želje in svoje mnenje. Želel me je imeti v ekipi. Težava je bila zgolj pri financah. Tam se v vrhunskem športu vse začne in vse konča, tako je to.

Kaj vam je rekel trener, ko je bilo jasno, da se vajini poti razhajata?

Da mu je žal. Tudi meni je, ampak odločil sem se, da te njihove ponudbe ne sprejmem. Trdno stojim za tem.

Tamše v teh dneh gotovo nima mirnega spanca. Ekipo bo zapustilo kar šest ali celo sedem igralcev, tudi nosilca igre Miha Zarabec in Blaž Janc. Slab obet za naslednjo sezono, mar ne?

V Celju so igralci vedno prihajali in odhajali in klub je skoraj vedno ohranjal primerno raven. Cilji so bili postavljeni najvišje in v veliki večini so bili tudi uresničeni. To je še vedno najuspešnejši športni kolektiv v Sloveniji in tako bo še dolgo.

V tej sezoni ste bili ujeti v hudem ritmu igranja v ligi SEHA in ligi prvakov. Bo nova ekipa brez zvenečih okrepitev in izkušenj sploh zmogla te obremenitve?

O tem ne bi govoril, saj se moja zgodba tukaj končuje in to kmalu ne bo več moj problem. Misli bom raje usmeril v nove izzive.

Je bila v pogajanjih vključena tudi opcija, da bi ostali zaposleni v klubu kot del stroke ali pisarne?

Da. Toda moja športna pot je še vedno na zadovoljivi ravni, kar sem pokazal tudi v tej sezoni, četudi me nekateri že nekaj časa pošiljajo v pokoj. Moja prioriteta je bilo igranje. Nerad delam več stvari hkrati, ker potem ne moreš biti pri nobeni stoodstoten.

Pa obstaja možnost, da bi nekega dne, ko boste sklenili kariero, prišli nazaj v Celje in počeli to, o čemer ste se pogovarjali?

Zakaj pa ne. Nobenega mostu nisem podrl za seboj. V tem trenutku sem igralec, kasneje pa se najbolj vidim v trenerskih vodah. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Celje je moj klub.

Kje boste nadaljevali kariero?

Ne vem. Dovolj imam časa, da si najdem primerno sredino. Načrt je bil ostati tukaj v Celju, a je ostal neuresničen.

Ste se že pogovarjali z Gorenjem, ki mrzlično čaka na zasuk v razmerju moči in morda bi prav vi lahko nagnili jeziček na tehtnici?

Dokler ni bilo rešeno tukaj, se ni bilo smisla pogovarjati z nikomer. Zdaj bom kmalu prost igralec in dovzeten za pogovore z vsemi, tudi Gorenjem, če ste ga že omenili.

S Celjem vas čakajo še tri tekme, verjetno si obetate, da boste po zmagi proti Gorenju 2. junija dvignili pokal ob osvojitvi naslova državnega prvaka. Sanjsko ali grenko slovo?

Oboje. Ampak pogodba s Celjem mi (tako kot Ivanu Gajiću, op. p.) poteče 31. maja in najprej se bomo morali dogovoriti o mojem igranju, saj se je sezona podaljšala za par dni. Gre za formalnost, ki pa mora biti urejena.

Je potem upravičena skrb, da vas sploh ne bi bilo na odločilni tekmi, na kateri bi vam lahko navijači priredili lepo slovo?

Vse je stvar dogovora in verjamem, da ga bomo sklenili. Pred nami je namreč še en velik cilj, to so tri zmage in ubranitev naslova v Zlatorogu. Profesionalec sem in svoje delo želim profesionalno opraviti do konca.

Verjamete tudi, da bodo v Celju kdaj upokojili vaš dres s številko 77?

Tega pa res ne vem in me ta čas niti ne zanima, če sem pošten.

Pred dobrim letom ste skoraj v ilegali sklenili reprezentančno zgodbo. RZS naj bi jeseni priredila revijalno tekmo, na kateri naj bi se častno poslovili številni vidni igralci vašega rodu, ob vas tudi Uroš Zorman, Dragan Gajić, David Špiler, Jure Natek in drugi. Se vam zdi zamisel dobra, boste prišli?

Ne vem, prvič slišim za to. Vabilo še ni prišlo do mene. Ko bo na mizi, bom o njem razmislil.

V Celju ste zrasli in v članski ekipi debitirali pred davnimi 16 leti, a kariere v matičnem klubu ne boste sklenili, vas to kaj žalosti?

Normalno, ampak to je sestavni del športa. Razočaran sem, ker odhajam, vendar v profesionalizmu čustva ne igrajo vloge. Če bi zgodba imela drugačen scenarij, bi bila lepša, toda ne glede na to sem lahko ponosen na vse, kar smo v Celju skupaj storili, tisti redki slabi trenutki bodo hitro utonili v pozabo.