Močan celjski odpor v Parizu ni bil nagrajen

Pariz – Celje je v Parizu pokazalo, kako se bori za barve svojega kluba. Ni bilo daleč od senzacije pri najbogatejšem klubu na svetu, toda na koncu je vseeno doživelo poraz v 4. kolu lige prvakov. Kar je najbolj pomembno – pokazalo je izvrstno formo, ki jo bo lahko unovčilo v soboto, ko bo na vrsti veliko bolj pomembna, verjetno celo ena od ključnih tekem. V Zlatorogu bo gostoval bržčas največji tekmec za napredovanje Meškov Brest.

Slovenski prvaki so se v mestu luči predstavili v rožnatih dresih v podporo akciji boja proti raku dojk, v takšni opravi bodo pričakali tudi Beloruse. Trener Branko Tamše v francosko metropolo ni pripeljal pomembnega moža Boruta Mačkovška, ki ga mučijo bolečine v stopalu. Žiga Mlakar je po strelskem mrku proti Kielcam, ki so vseeno padle v Celju, zadel že v prvo in drugo in pivovarji, ki so imeli podporo Florijanov, so po zadetku Daniela Dušebajeva povedli s 4:1 ter imeli napad za plus 5.

Slovenci so bili tisti, ki so narekovali ritem, drugi projektil Dušebajeva za 6:3 je v minuto odmora prisilil bivšega celjskega trenerja Zvonimirja Serdarušića. Nov Mlakarjev gol za 7:4 in prvi Jake Malusa za 8:5 sta napovedovala nadaljevanje celjske rapsodije v Parizu, ki je veljala tudi ob 10:8, ko je ob koncu prve četrtine četrtič v polno zadel vroči Mlakar. Bilo je še 12:10, potem pa se je zgodil – Uwe Gensheimer. Zadel je za prvo izenačenje na 12:12 in potem za prvo pariško vodstvo. Tamše je moral fante poklicati na posvet. »Zberite se!« je prvo, kar jim je povedal. Kljub zadetku Igorja Anića, bivšega francoskega reprezentanta, je zvezdniška domača ekipa počasi, a vztrajno uveljavljala premoč v centimetrih, kilogramih in zlasti izkušnjah. V obrambi so Parižani začeli uporabljati rokoborske prijeme. V odsotnosti Dušebajeva in Mlakarja je bil pariški gol vse manjši, celjski, v katerem je bil precej nemočen Urban Lesjak, pa vse večji. Logično. Ko zamenja Serdarušić, pridejo Abalo, Hansen, Narcisse in Stepančić, ko zamenja Tamše, pridejo Vujović, Suholežnik, Mitrović, Jurečič ... V tem je največja razlika med bogatimi in revnimi. Gensheimer je bil neusmiljen, v 25. minuti je zadel za plus 2 (15:13) in tri minute kasneje je zaokrožil delni izid 6:1 za vodstvo s 17:13.

Ko je Thierry Omeyer ubranil 7-metrovko Marguču in je Nikola Karabatić poskrbel za plus 5 (21:16), se je zdelo, da je celjski odpor zlomljen, a ni bilo tako. Spet se je prebudil Mlakar in z desetim golom znižal na 20:22. Ko je Gal Marguč zadel drugič zapored zadel za 22:23, je že malce zadišalo po presenečenju. Še bolj, ko je Dušebajev znižal na 25:26. Potem pa se je zgodil morda ključni trenutek, ki je dal slutiti, da točk za srčne Celjane ne bo. Dušebajev je namreč po ukradeni žogi prek celega igrišča ustrelil proti vratom, žoga pa se je odbila od obeh vratnic v polje. Celjani so imeli še dva napada za izenačenje, drugega celo ob igralcu več. Toda Luka Karabatić je teatralno odigral prekršek v napadu, nakar je bil natančen novinec v pariških vrstah Sander Sagosen. Marguč je devet minut pred koncem premagal vratarja za 26:27, izenačenja pa gostje vseeno niso dočakali, četudi bi si ga že zavoljo pristopa zaslužili. Velik žebelj v celjsko krsto je zabil Luc Abalo štiri minute in pol pred koncem – 29:26, pa tudi zadnjega za 30:27, ko je pred tem Luka Karabatić izsilil izključitev Tilna Kodrina. Priložnost je bila zamujena, toda Celjani so lahko ponosno zapustili dvorano Pierra de Coubertina, v kateri, kot so tudi napovedali, niso igrali po načelih ustanovitelja olimpijskega gibanja. »Čestitke fantom za res borbeno predstavo. Prikazali smo pravo igro od prve do zadnje minute. Borili smo se, dali vse od sebe. Na nasprotni strani je stala ekipa samih zvenečih imen, vendar se je nismo ustrašili. Še enkrat smo pokazali, da lahko igramo proti vsakomur tudi v gosteh. V naslednjo tekmo gremo s pozitivnimi mislimi,« je bil na prikazano ponosen igralec tekme Mlakar.