Morali bi govoriti o Jancu, ne o sodnikih

Zagreb – Sead Hasanefendić je v skoraj 40-letni trenerski karieri, med katero je bil tudi trener celjskih rokometašev, videl in doživel že skoraj vse. A konec tekme med Slovenijo in Nemčijo je begal tudi njega. Nekaj je hudo narobe, če sodniki upoštevajo pravila, hkrati pa poteptajo športna načela.

Skozi desetletja ste kot trener delovali na različnih koncih sveta, od območja nekdanje Jugoslavije do Švice, Francije, Španije, Nemčije do Tunizije in Alžirije. Težave s spornimi sodniškimi odločitvami pa niso od včeraj, kajne?

S pravili in njihovo izboljšavo se ukvarjamo, odkar pomnim. Leta 1985 sem bil med tistimi, ki jih je Svetovna rokometna zveza (IHF) pozvala, naj sestavijo predloge za izboljšave. Eden od mojih predlogov je takrat bil uvedba videotehnologije. Več kot 30 let je trajalo, da so jo uvedli in, kot smo videli, v prvih poskusih ne prav posrečeno.

Videoanaliza je v drugih panogah nekaj vsakdanjega, tudi v nogometu se je ne otepajo več kot nekoč. A tam je vse to videti zelo drugače kot na tej tekmi, ko sta litovska sodnika dolge minute bolščala v zaslon …

Pri nogometu sodnik pred zaslon pride že z nasvetom analitika, ki si je že ogledal posnetek, odločitve so hipne in učinkovite. Teh šest minut pa je bilo smešnih, Litovca sta po moji oceni čakala, ker nista vedela, kako bi se odločila. Ali tako, kot jima narekuje srce, da je bila to zmaga Slovenije, ali da morata do črke upoštevati neka pravila, ki spreobračajo dogajanje na igrišču.

Je bila slovenska reprezentanca oškodovana?

Po pravilih je bilo vse narejeno eksaktno, trije igralci so bili preblizu Druxa, ki je hotel žogo podati s sredine igrišča. Če pa pogledamo športno plat in potek tekme, kako so se Slovenci borili, kaj so vložili v ta dvoboj in kako so ga odigrali, je to velika krivica. Slovenija bi morala zmagati v evforičnem ozračju, to je bistvo športa. In čemu bi morala biti namenjena pravila, uveljavljanju mikavnosti športa ali proti temu? V ospredju bi morali biti igralci, ki zmagujejo. Morali bi govoriti o Blažu Jancu, heroju, ki je dal odločilni gol, ne o sodnikih.

Zdi se, da v rokometu to že dolgo ni več jasno, saj se zanj ni brez razloga uveljavil sloves športa, v katerem sodniki lahko najbolj krojijo razplet. Ali ne bi pričakovali, da bo zelo izkušeni Veselin Vujović bolj odporen na take odločitve?

Vujovića dobro razumem, dobro ga poznam, iz njegove mimike mi je jasno, kaj čuti. Je čustven človek, z občutkom za pravičnost. Ko je dejal, da ne pozna pravil, je hotel povedati, da gledalci ne vedo, za kaj gre. Pravila je treba vedno spoštovati, a biti morajo razumljiva in dodelana, tako bo več transparentnosti, igra bo bolj privlačna za gledalce in sodniki bodo ne nazadnje imeli večjo avtoriteto. Dobrih zamisli je bilo že veliko, legendarni trener Vlado Stenzel si že vse življenje prizadeva za spremembe, imel je na stotine predlogov, ki jih ne upoštevajo.

Zadnje spremembe pravil sicer niso zelo stare. So bile prave?

Pred OI v Londonu so nekoliko prenovili pravila. Sprejeli so, da vratarja lahko kadarkoli zamenja sedmi igralec v polju, in tudi pravilo, po katerem je Slovenija tokrat izgubila točko. Meni ni všeč predvsem pravilo o sedmih igralcih. Umetnost v športu je, da si je ob številčno izenačenih ekipah mogoče ustvariti priložnost in preigravati tekmeca. Tu igralci pokažejo svojo lucidnost in sposobnosti. Če igraš z igralcem več, ni težko biti pameten, en napadalec je vedno prost.

O tem, zakaj imajo sodniki tako moč, je veliko teorij, od stricev iz ozadja, ki krojijo razplete tekem, do ugibanj o stavniškem nameščanju izidov. Kje vi vidite zaviralce rokometnega razvoja?

Pristojni ljudje nimajo iskrene želje, da bi pravila spreminjali na bolje. Želijo si mirnega življenja, zato so za uvajanje sprememb nujna tudi desetletja. Odločitve so ponavadi zapoznele in zgrešene, sprejemajo pa jih ljudje, ki se ne borijo na igrišču ali ob njem, ampak takšni, ki sedijo v udobnih pisarnah.