Tiskane izdaje
Matevž Skok se nerad postavlja v ospredje, raje se drži zase in tako je bilo tudi na predstavitvi rokometne reprezentance pred odhodom na svetovno prvenstvo. Sramežljiv? Mogoče. Ljudomrznež? Nikakor, čeprav se včasih tako zazdi, ko mrko zre izpod temnih obrvi. Videz vara. Vratarji so že po definiciji malce posebni in takšen je tudi Coli, ki pa se ne bo umikal iz soja žarometov, ko bo stal v slovenskih vratih v Franciji.
»Coli je rudarski tehnik in tam v jami so ljudje posebne vrste,« hudomušno pojasni Branko Tamše, njegov someščan iz Velenja ter trener v Gorenju in Celju. Kdor ga bolje pozna, ve tudi povedati, da Skok rad daje vtis, da se na prav vsako stvar spozna. A pravzaprav je predvsem družinski človek, oče štiri leta starega Vala, z ženo Barbaro kmalu pričakujeta drugega otroka. V dvorani Centra inovativnega podjetništva NLB, kjer so Slovenci predstavili pričakovanja, je po obveznem fotografiranju hitro sedel v kot in pozornost prepustil tovarišem. Ga moti narasla radovednost sedme sile?
»Sploh ne, utrujen sem. Trening je bil naporen in prija mi sedeti. Kar izvolite,« je led hitro prebil Velenjčan, ki pri 29 letih že dolgo ni vratarski vajenec. Za reprezentanco je debitiral januarja 2009 in zbral 66 nastopov, a priložnosti, kot jo bo imel v Franciji, še ni dočakal. Prvič bo zares številka ena, kot piše na njegovem hrbtu. Toda v srcu ga ob tem spoznanju ne stisne. »Če greš v neko zgodbo s preveliko željo, lahko zaradi nje pregoriš. Zavedam se svoje odgovornosti, vem, kaj od mene pričakujejo selektor, igralci in tudi javnost. To je zame pozitivna spodbuda. Dolgo časa sem že tu, vedno sem nekako krpal luknje ali prišel v sistem zaradi kakšne poškodbe ali zato, ker je nekdo slabše branil. Zdaj je drugače, sprejemam to vlogo in zrem v prihodnost brez strahu,« je čuvaj zagrebške mreže odprtih rok dočakal priložnost, ki je prišla malce nepričakovano, saj se je še pred dobrim tednom zdelo, da bo še naprej glavni Gorazd Škof, ki pa se je v neljubih okoliščinah in kratkem stiku s selektorjem Veselinom Vujovićem odločil skleniti reprezentančno pot: »Pride čas, ko igralec spozna, da je njegova kariera pri koncu. Morda nima več toliko ambicij in energije. Pričakovali smo, da bo Škof prej ali slej rekel zbogom, in mi zadaj smo morali biti vselej pripravljeni na ta trenutek. Škofu želim vse najboljše v klubu. Zahvalil bi se mu za vse, kar je dal reprezentanci in tudi meni z nasveti in spodbudo.«
Foto: Mavric Pivk/Delo
Škof je govoril, da ne bi mogel zdržati napornega ritma tekem. Tudi Skoku so že nagajale poškodbe: hrbet, koleno … »To je zdaj za mano, počutim se odlično, telesno sem dobro pripravljen,« je zdaj »top fit« Skok, ki mu bo leto 2016 ostalo v lepem spominu. Na veliki sceni je debitiral januarja na EP na Poljskem in potem avgusta zaigral na OI v Riu, zdaj pa bo v pičlem letu dni zakrožil zbirko največjih tekmovanj. Tudi njegova klubska kariera je imela vzpone in padce, v matičnem Gorenju je dolgo grel klop Ivanu Gajiću, nato se je preselil v Celje, kjer je bil sprva rezerva Dejanu Periću, a potem je le prišel na svoj račun, osvojil še dva naslova v 1. SRL ter se z lepo popotnico iz lige prvakov odpravil v Nemčijo. Toda v nekonkurenčnem Lübbeckeju je bila sezona 2015/2016 za pozabo, njegova krivulja se je zasukala navzdol in se obrnila šele po prestopu v Zagreb, kamor ga je zvabil – Vujović. V hrvaški metropoli se je hitro prikupil navijačem, nepozabna je ostala zadnja tekma v ligi prvakov 1. decembra lani, ko je z bravuroznimi obrambami zaustavil Rhein-Neckar in mu v drugem polčasu dovolil vsega pet golov.
»Čeprav se je Vujovićeva klubska zgodba žalostno končala, se v Zagrebu še naprej odlično počutim, tam imam trenerja vratarjev Maria Kelentrića, delamo odlično. Če te kdo ves čas spremlja na treningih in tekmah, ti daje napotke in odpravlja napake, to veliko pomeni. V Nemčiji smo bili vratarji prepuščeni samim sebi,« je občutno razliko poudaril Skok, ki se v reprezentanci lahko zanese na napotke Aleša Anžiča. V Franciji bo imel pomoč Urbana Lesjaka, s katerim sta sodelovala tudi v Celju, in obetavnega Urha Kastelica. »Z Lesijem se od začetka dobro razumeva. Če bova takšen tandem, kot sva bila v Celju, in še malo boljši, se nimava česa bati, slovenska vrata bodo dobro varovana.«
